Krasni(ški) zen

принтер Epson K201
joomla 3.0

S Škocjanom, tistim kraškim, ne dolenjskim, je stvar takšna. Vsakič ko se po avtocesti peljem mimo Sežane in se že približujem izvozu za Divačo, sem kar malo na trnih. Komaj čakam, da pridem, obenem pa imam skoraj malo tremo. Zakaj? Ne vem. Rečem lahko samo, da mi je vsakič, ko se vrnem s Krasa, posebej iz Škocjana, kar malo hudo. Kot bi imela neke vrste domotožje za kraji, kjer nikoli nisem živela.

Ti občutki so najbrž vsaj malo povezani s pokrajino. Dolge ravnine, porasle z visoko travo, ki se v vetru upogiba vsa v eno smer, planote, na katerih osamelo drevo s skrivenčenimi vejami kaže, kam piha burja, pisano pobarvani jesenski vinogradi in ozke vaške ulice, nad katerimi se dvigajo pročelja kamnitih hiš … Tudi, če nisi, na Krasu postaneš pisatelj, slikar ali pa vsaj romantik.

Globoko spodaj
Škocjan je majhna vas v bližini Škocjanskih jam, ki je skoraj neločljivo združena z vasmi Betanja in Matavun. Celotno regijsko področje je zavarovano in vpisano v UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Najznamenitejše so seveda jame, naravni spomenik, ki ga je izdolbla reka Reka in z enajstimi jamami, udornicami, ponori in naravnimi mostovi sestavlja največji doslej znani podzemski kanjon na svetu. Obisk v tem letnem času je več kot priporočljiv, v jamah namreč ne dežuje, pa še toplo je! Samo primerno se obujte in se podajte v tihi svet kapnikov, podzemskih jezer, rovov in – netopirjev. Če boste imeli srečo, v uro in pol dolgem ogledu morda naletite celo na človeško ribico.

Učna pot Škocjan
Jame pa, vsaj zame, niso tisto najboljše v tem območju, samo češnjica na torti. Zunanjega dela Regijskega parka Škocjanske jame prav gotovo ne gre zanemariti. Po njem se sprehajate že, če se podate samo na ogled vasic Škocjan, Betanja in Matavun, če pa bi se radi bolj podrobno spoznali s posebnostmi klasičnega krasa, lahko sledite kapljici, ki je simbol učne poti Škocjan. Ta vas bo na dvokilometrski poti popeljala okoli Male in Velike doline, mimo J'kopinovega in Jurjevega skednja, mimo udornic, prepadnih sten, brezen in kalov ter čudovitih razglednih točk. Vse zanimivosti so opremljene z informativnimi tablami, ki preko slik in besedila poučujejo o glavnih značilnostih kraških pojavov.

Zen
Smešno, ko sem se usedla za računalnik, sem imela toliko za napisati, da nisem prav vedela, kje sploh začeti. Nanizala sem vam cel kup informacij, ki pa sploh niso to, kar sem hotela povedati! Problem je v tem, kar sem rekla že na začetku: na Krasu se človek spremeni v pesnika, pesniške podobe in osebni izlivi pa nekako ne najdejo mesta v turističnem članku. Zato ne najdem pravih besed ali pa besede niso tisto, kar potrebujemo. Torej se zmenimo takole: ko boste izpolnili “obveznosti” izleta, pustite ob strani vnos informacij, organizirane ali samostojne oglede tega ali onega, spraznite glavo in enostavno – pojdite na sprehod. Razglejte se. Vdihnite. Postanite za kozarec terana Pr’ Betanci, načnite pogovor s katerim od gostoljubnih domačinov, prosite Ervina Pr’ Vncki, da vam speče frtaljo ali pa ureže kos kruha in rezino (ali osem) pršuta. Uživajte v lepem razgledu. Sprostite se. Ne znam prav opisati, ampak ti kraji imajo v sebi nekakšno zenovsko mirnost. Tukaj ni hitenja in živčnosti; razen občasnega avtobusa turistov, ki pa so bolj pogosti v poletni sezoni, ne boste srečali prav dosti ljudi. Tukaj čas skoraj stoji.

Namesto vseh nadaljnjih besed vam raje podarjam še nekaj slik. Vi pa mi boste v zameno povedali, če vam bo kaj hudo, ko se boste iz teh »mojih« koncev vrnili domov. ;)