Štánjeu, izgubljena vas
Štanjel se mi je zmeraj zdel kar malo kičast. Če rečem, da je to terasasto kraško naselje na pobočju hriba Turn v občini Komen, to ne pove nič. Če rečem, da gre za eno najstarejših in najbolj slikovitih kraških vasic, ki spominja na skrite srednjeveške italijanske vasice, je to že druga zgodba. Podobnost z Italijo je sicer samo zunanja. Če bi bil Štanjel na drugi strani meje, bi bila v pritličju prav vsake kamnite hiše trgovinica ali bife, ulice bi bile (neznosno) polne ljudi in vstopnina, ki bi jo zaračunavali za ogled lokalnih znamenitosti, bi bila nesramno visoka.
Prazne ulice
Štanjel je kljub svoji zanimivosti turistično precej neizkoriščen. Kar pa ni nujno slabo. Kateri koli dan v tednu se človek odloči za obisk, bo tam našel kraško spokojnost, v miru si bo lahko pogledal čudovit razgled na kraške poljane in se sprehodil po Ferrarijevem vrtu, brez da bi ga kdo motil. No, razen če bo sobota. V soboto se zna v vasici nagnesti na desetine svatov, ki nazdravljajo temu ali onemu mladoporočenemu paru. Vsekakor je treba reči, da je vseh 50 domačinov, ki živijo v Gornji vasi, se pravi v osrčju same vasice, prav gotovo veselih, da jim ne gleda skozi okna v hišo vsak dan horda radovednih turistov. No, razen v sobotah.
Romantika
Največja znamenitost Štanjela je prav gotovo Ferrarijev vrt. Romantičen park, ki je včasih res služil kot vrt Vile Ferrari, je znameniti slovenski arhitekt Maks Fabiani v času med obema vojnama zasnoval skupaj s svojim prijateljem in svakom Enricom Ferrarijem. Vrt je res lep, v njem za kratek čas obmolknejo tudi moški (kdo bi si mislil!), kar je v njem najbolj zanimivo, pa je velik ribnik, ki je kljub kraškemu pomanjkanju vode zaradi zapletenega sistema podzemnih zbiralnikov in kanalov vedno poln vode. Čeprav se nad njim dviga pravi pravcati beneški mostiček, pa gondole s pojočim gondoljerjem pod njim vseeno ne boste videli.
Kamnita vas
Krožna pot vas bo iz vrta popeljala po ozkih tlakovanih uličicah mesta, kjer se lahko izgubite med mnogimi zapuščenimi kamnitimi hišami. V eni izmed njih, domnevno najstarejši, je urejena etnološka zbirka Kraška hiša, ki priča o preprostem življenju nekdanjih prebivalcev. Malo naprej stoji grad, zgrajen že v srednjem veku, v času Fabianijevega županovanja pa urejen v sedež občine. V grajski galeriji so na ogled slike in grafike kraškega slikarja Lojzeta Spacala. Šele tu končno najdemo tudi kavarno in trgovinico s spominki!
Bodoči vrvež
Ogledov je v Štanjelu seveda še več. Vendar zgodovinski podatki in ogled urejenih zbirk niso tisto, kar človeku najbolj ostane v spominu, ko vas zapusti. Prevladuje namreč nek splošen občutek časa, ki je minil, ljudi, ki so tukaj živeli, pa več ne, nekdanjega utripa in kulture kraja, ki ju domačini sicer še poskušajo ohranjati, pa vendar … V zadnjih letih se sicer vrstijo pobude za obnovo Štanjela in izkoriščenje velikega potenciala za turizem, a tega zaenkrat razvijajo predvsem sosednje vasice (recimo Hiša posebne sorte v Kodretih). Kot obiskovalka imam glede tega mešane občutke. Vas bo gotovo bolje živela, ko bo obnovljena. A če bo enkrat sprejela vase množični turizem … Saj veste, kako bo. Raje brž na obisk, dokler je še mir.
Vesna Paradiž, 8.5.2015