Vrhnika
»Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob misli nate. Kdo te je videl z bdečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi.« Tako je zapisal Ivan Cankar v povesti Aleš iz Razora, leta 1907.
Današnja občina Vrhnika s površino 115 km2 in 15.800 prebivalci leži ob jugozahodnem robu Ljubljanskega barja, kjer kotlina prehaja v kraške gozdnate planote.
Že rimski zgodovinar Plinij omenja Vrhniko v povezavi z antično pripovedko o Argonavtih. Ti naj bi bili pod Jazonovim vodstvom med vračanjem s Kolhide pri Črnem morju pripluli po Donavi, Savi in Ljubljanici, kjer so jih ustavile mogočne skale Močilnika. Od tod so grški junaki ladjo Argo na ramah prenesli po kopnem v Jadransko morje in nadaljevali pot v Grčijo. V spomin na ta dogodek smo Vrhničani v svoj grb narisali ladjo, ki pluje novim legendam naproti.
Nastanek in razvoj Vrhnike je najtesneje povezan z ladjami in prometom po mirno tekoči Ljubljanici, ki izvira v Močilniku. Ljubljanico napaja več kot dvanajst kraških izvirov. Vrhnika leži na predelu, kjer je najkrajši in najzložnejši prehod iz Ljubljanske kotline čez notranjske in kraške gozdnate planote proti morju, kar je že v davnih časih zvabilo človeka, da si je utrl pot skozi ne preveč prijazno pokrajino. Na poti, po kateri je potoval jantar s severnih obal proti južnemu morju, prodiral rimski legionar in osvajal najvzhodnejše pokrajine takratnega imperija, se je moral pozneje tudi Slovan spoprijeti z močvirskim svetom Ljubljanskega barja in s kamnitimi klanci gozdnate Notranjske. Prav pokrajine in plovnost reke Ljubljanice je vzrok, da je na predrimskih in rimskih sledovih Nauportusa zrasel srednjeveški Oberleibach, kasneje pa današnja Vrhnika.
