Ne čakaj na maj!
Eden od razlogov, zakaj je ljubljanska Pot spominov in tovarištva tako priljubljena med sprehajalci, tekači in kolesarji, pozimi pa celo tekači na smučeh, je prav gotovo njena bližina praktično vsem koncem mesta, saj ga objema s 35 kilometri krožne poti. Dobro, uradno naj bi bila dolga kilometrov 32 in pol, ampak ker sem jih nekaj let nazaj prehodila sama, sem prepričana, da jih ima vsaj 35!
Foto: wikipedia.si
Svobodna Ljubljana
Pot, ki se je včasih imenovala Pot ob žici, je speljana po trasi bodeče žice, ki je med 2. svetovno vojno obkrožala mesto. Pohodi po njej potekajo že od leta 1945, od leta 1985 naprej pa je po celi dolžini urejena pešpot. Do tu vse lepo in prav, zdaj pa stran od računalnika in na noge! Če želite prehoditi vse te kilometre v družbi, se lahko za podvig odločite en vikend pred 9. majem, ki obeležuje obletnico osvoboditve Ljubljane, a pozor! Od četrtka do sobote se na poti zvrsti tudi do 20.000 ljudi. Vmes so sicer tudi taki, ki se podajo samo na eno etapo, ki meri pet kilometrov, a gneča je gneča.
Foto: zeleniprstan.si
Pripravljeni, pozor, zdaj!
Midva sva dve leti zbirala pogum (in kondicijo), potem pa odvrgla previdnost v koruzo in šla poskusit. Napotek številka ena: pustite gojzarje doma! Noge vam bodo najbolj hvaležne, če jih opremite s čim bolj mehkimi supergami. Štartate lahko kjer koli, večina pa se jih odloči začeti na Dolgem mostu, na Viču. Napotek številka dve: peljite se do tja! Tudi če ste doma le petnajst minut hoje stran, bosta ta dva kilometra hoje predstavljala natanko dva kilometra preveč.
Mala mal'ca
Pot se od Dolgega mostu pod Rožnikom vije proti Koseškemu bajerju, kjer stoji prva kontrolna točka. To je najbrž najlepši del poti, saj ga ves čas spremljajo zeleni drevoredi in neposeljeni travniki. Po prvih petih kilometrih v dobrem tempu sva si rekla, mah, to bo mala mal'ca. Od tod vodi pot skozi naselja in industrijsko cono v Šiški in se vleeeeečččeeeee do naslednje kontrolne točke za Bežigradom. Naprej je spet prijetnejše – park okoli Žal je lepo urejen in fino se lahko ohladimo v senci, preden prečimo Ljubljanico. Spet naselja, potem pa krasen, dolg, raven drevored v smeri proti Golovcu. Tu sva se na privlačnem mestu (po urah hoje je sicer že vsako mesto za počitek privlačno) zleknila v travo in iz nahrbtnika izvlekla Pingo sok in sendviče. Dala sva si 15 minut, ker hej, prijatelji so prejšnje leto prehodili Pot v malo več kot sedmih urah in kako bo izgledalo, če jih bova midva potrebovala deset?!?
Foto: visitljubljana.com
Kje so klopce?
Čez Golovec je še šlo. Samo, ko moraš noge premikati eno pred drugo najprej navzgor, potem pa jih ustavljati na poti navzdol, jih na drugem koncu hriba že čutiš. Čaka te pa še, reci, piši, približno 10 km do konca. In tu se začne. Ravnina. Dolgčas. Utrujenost. Bolečina. In Pot se kar vleče in vleče in vijuga in … Na kratko sva pomislila, kaj če greva kar na trolo do izhodišča, se tam poštempljava in pobegneva domov? Ampak … tista medalja, ki jo dobiš na koncu prehojene cele poti ne bi bila zaslužena, če bi goljufala, pa sva jo mahnila naprej. Klopca! Aaahhh, usediva se za pet minut. Še ena klopca, uuu, stegniva malo noge. Kje je zdaj spet kakšna »frdamana« klopca? Tako je šlo do tik pred koncem. Tam pa sva se že smejala. Saj so naju bolele noge in sva že težko šla, ampak nekateri so sopihali, nekateri napol hlipali, višek dneva pa je bila punca, ki je svojega fanta, ki je bil precej večji od nje, zadnja dva kilometra nosila štuporamo. Midva sva do cilja od veselja, da sva že tam, skoraj stekla, pobrala medaljo, nato pa se kot dva kavboja, ki sta cel dan jahala, zbasala v avto in odpeljala domov. Doma sva si že vnaprej pripravila vsak po en aspirin, za vsak slučaj, in se do konca dneva zbasala v posteljo. 7 ur in 13 minut. Dobra sva, sva se rokovala kot pri A je to.
Foto: pohod.si
Še enkrat?
To je bilo par let nazaj in čeprav zdaj redno nabirava po pet ali deset kilometrov naenkrat po PST-ju, se celotnega pohoda nisva več udeležila. Mogoče pa še kdaj. S kondicijskimi treningi že v januarju, kar je tudi razlog, da že danes pišem o dogodku, ki se ima zgoditi maja. Ne čakaj pomladi, ne čakaj na maj. Razen, če imate koga, ki vas bo zadnji del poti prenesel na hrbtu!
Vesna Paradiž, 16.1.2015