Ribiči, prisrčnice in sveti Vid, ki zdravi vid
Tale zgodba ni iz teh dni. To zgodbo sem potegnila iz “naftalina”; nastala je v času pred skrbmi, pred službami, pred otroci, pred boleznimi, pred resničnim življenjem, skratka. Pa ne, da študijska leta niso resnično življenje, ali pa, da je veselja kar naenkrat konec, ko se končajo. Samo ... človek kar nekako ne pričakuje, da bo “odrasla” doba tako drugačna. Da se bo treba ubadati s stvarmi, kot so trdoživost pralnega stroja, vpojnost plenic in zmanjševanje vsakodnevnega stresa. Ampak kar pride, mine. In morda bo Bukovniško jezero s svojimi energetskimi točkami potrebno ponovno obiskati, da se napolnijo baterije in se spet uravnovesi, kar se pač v človeku uravnovesiti mora.
Bukovniško jezero je umetno akumulacijsko jezero, ki leži na vzhodnem robu Krajinskega parka Goričko. Nastalo je sredi 20. stoletja kot protipoplavni ukrep – zajezili so Bukovniški potok, da bi s tem zaustavili (pre)visoke pomladne vode, akumulirano vodo pa bi v sušnih mesecih uporabili za namakanje. Aaaampak, ribiči so hitro pograbili priložnost, ki jo je ponujala stoječa voda, in jezero brž začeli uporabljati za gojenje rib, kmalu pa sta se tam razvila še ribolov in športni ribolov.
Ribič, ribič ni nič ujel
S tem namenom smo se tja odpravili tudi mi. Na Bolhi smo za male pare našli brunarico, ki je stala v gozdu ob jezeru in imela enkratnen pogled na vinograd, in jo najeli za čez vikend. V avto smo vrgli ribiške palice, hrane in pijače za manjšo vojsko in odromali. Ženski del sicer ni bil tako zelo navdušen nad ribarjenjem, ampak fanta sta obljubila, da bosta šla v ribičijo zgodaj zjutraj – ponoči, pravzaprav – in se, dokler midve vstaneva, že vrnila z ribami. Ja. Seveda. Prvi dan ju sploh nisva videli! Vrnila sta se šele zvečer, ko sva že skoraj začeli godrnjati (kakšno tempiranje!), rahlo okajena, polna zgodbic o lokalnih ribičih in, normalno, brez ene same ribe! Naslednji dan je deževalo in nekaj časa sva se sami še zabavali, potem pa nama je postalo že malo dolgčas. Da se ne bi ponovila zgodba prejšnjega dne, sva se podali v iskanje najinih izginulih sopotnikov in ju na negodovanje stalno prisotnih ribičev, ki so z njima ravno gostoljubno delili vsebino prisrčnice, odvlekli stran. Tisti dan nam je sreča postregla še z večerjo: na trnek sta se ujela (brez najmanjšega dvoma zaradi nežne ženske prisotnosti!) dva krapa!
Skrivnosti jezera
Bukovniško jezero pa ni zanimivo samo zaradi jezera samega. Celotno območje okrog njega spada v evropsko varstveno območje Natura 2000. V jezeru uspevata ogroženi vrsti rastlin vodni orešek in žabji šejek, v kostanjevo-bukovem gozdu okrog jezera pa so radiestezisti in bioenergetiki našli preko 50 energetskih točk, med njimi je 26 označenih in izmerjenih. Energije v njih naj bi delovale samodejno in človek jih začuti kot rahlo zbadanje skozi stopala in dlani.
A skrivnostim Bukovniškega jezera še ni konca! Poleg energetskih točk, ki blagodejno vplivajo na človekovo telo in dušni mir, stoji na vzpetini v gozdu kapelica svetega Vida, poleg katere izvira Vidov studenec. Njegova voda naj bi bila zdravilna, če že ne čudežna, in z njo si ljudje že od nekdaj umivajo obraz, posebej oči, in se z njo odžejajo. Po mitološkem izročilu naj bi si tako ozdravili slab vid in sluh, obenem pa se znebili še bolezni prebavil, živčevja in kože. Poskusiti ni greh, pravijo.
Pustolovščine za mlade in stare(jše)
Okoli jezera poteka tudi približno dva kilometra dolga gozdna učna pot, opremljena z informacijskimi tablami, počivališči in igrali za otroke. Na svoj račun bodo lahko prišli sprehajalci, kolesarji, pikničarji, kampisti, še posebej pa gobarji, saj je gozd poln jurčkov, lisičk in drugih gob. Letos spomladi so v okolici jezera odprli tudi pustolovski park Bukovniško jezero, v katerem se lahko zabavajo otroci od četrtega leta dalje skupaj s svojimi starši ali celo starimi starši.
Mi smo v svojem vikendu večino izkustev, ki jih ponuja jezero, izkusili in preizkusili. Nihče od nas sicer ni doživel kakšnega razodetja, pa tudi kakšnega posebnega občutka ne in nihče ni vrgel očal v smeti. Ne gre pa zanikati, da smo se imeli lepo, in da smo se v tem koncu počutili dobro. Je bilo to zaradi družbe in polno izkoriščenega prostega časa ali pa sta imeli prste vmes tudi energija in čudodelnost Bukovniškega jezera, pa najbrž ne bomo nikoli izvedeli. Razen, če … gremo še enkrat?
Vesna Paradiž, 21.11.2014