Bogati menihi na Meni(h)ni planini
V zadnjem času sem se zalotila, da mi med razmišljanjem, kam na izlet, na misel skoraj vedno najprej padejo hribi. Kar je smešno, ker pač nisem ne vem kakšen hribolazec. To je hkrati razlog, da razmišljam o hribih in ne gorah, kdo ve kdaj sem nazadnje prilezla na kakšno – vsaj tako, kamor se ne da pripeljati z avtom praktično do koče. Za to trenutno hribolazniško navdušenje krivim vreme; če je bilo poletje zanič, je treba podvige, ki bi sicer padli v tisti letni čas, izkoristiti v jeseni, ki se je, z rahlimi odstopanji v obliki poplav, zaenkrat izkazala za lepo. In na srečo je obisk Menine planine možen in prijeten v prav vseh letnih časih.
Magla svuda, magla oko nas …
S prijatelji smo se na pot odpravili na jutro, ko je bila Ljubljana povsem, ampak res povsem zavita v meglo, vredno pesmi Josipe Lisac. Bolj ko smo se vozili proti Tuhinjski dolini, slabše je postajalo. Tudi ko smo pustili Gornji Grad za sabo in se po makadamski cesti začeli voziti višje, se stanje ni izboljšalo, tako da smo se že razočarano spogledovali, kako slab dan smo izbrali za potep. Avto smo pustili ob cesti na delu poti, od koder smo izračunali, da do vrha ne potrebujemo več kot uro in pol hoda. Seveda bi lahko štartali tudi v Gornjem Gradu, ampak ker kondicija ni ravno na višku, smo trem uram in več znojenja raje rekli ne, hvala. In že kar, ko smo stopili iz avta – strmina! Toda ko smo se prebili skozi meglo in »kolenogriz« Usranega klanca (ja, res se tako imenuje!) in se očedili v »kopalnici« (nekdo je imel očitno veselje ob poimenovanju različnih delov poti), se nam je razprl čudovit pogled na s soncem obsijane travnike, nad njimi modro nebo, pod njimi megla, med njima pa kot ločnica popolnoma ravna črta, ki jo je moral nekdo narisati z ravnilom!
Iskanje skritega zaklada
Po začetni strmini se pot na Menino planino, večinoma kraško planoto, ki pa leži v Kamniško-Savinjskih Alpah, polagoma zloži v razgledna travnata pobočja in pašnike, okrašene z občasnim jezerom ali večjim napajališčem za živali, pozneje pa preide v gozdno cesto, ki vodi do Doma na Menini. Nam se je sreča tega dne najprej nasmehnila s soncem nad meglenimi dolinami, ko pa smo jo veselo in lažjih nog mahnili po položnem terenu, smo pri prvi pašni ograji na tleh našli pet evrov. »Juhuuu, za čaj bo,« smo rekli, a vseeno pobrali bankovec malo s slabo vestjo, ker najden denar je pač vedno nekomu drugemu izgubljen denar. Gremo naprej, obidemo jezero, na tleh spet pet evrov. »Kaaajjj?« smo se že nejeverno smejali. »Kaj pa če se je kdo igral skriti zaklad in pozabil na skrivališča?« smo ugibali, »kaj pa če je skrita kamera?« smo se ozirali naokrog, a nikjer žive duše, »kaj pa, če je kje še kaj?« smo navdušeno gledali pod noge na poti naprej. In glej ga zlomka, čez čas se med kamni ob jezeru znajde še deset evrov! »Danes je pa res dober dan!« smo soglasno sklenili in jo veselo mahnili proti vrhu, pozorni, če bomo slučajno naleteli na še kakšen skriti zaklad.
Gor in dol
Najprej smo se mimo Doma odpravili na 15 minut oddaljeni Vivodnik, ki je pri 1508 m najvišji vrh planine, na njem pa stoji lesen razgledni stolp, ki nas dvigne nad gozdni vrh in ponudi čudovit razgled na osrednji del Kamniško-Savinjskih Alp in dalje.
V Domu na Menini planini smo se potem z najdenim bogastvom okrepčali s segedinom in čajem ter se poštempljali. Dom je v tem letnem času odprt samo od vikendih in praznikih, v njem pa se ob lepem vremenu nabere kar nekaj ljudi, čeprav tukaj vseeno nikoli ne boste našli gneče, kot se zna zgoditi na bližnji Veliki Planini. Na Menino sicer vodi več markiranih poti iz doline Drete in Tuhinjske doline, do koče pa se je možno pripeljati tudi z avtomobilom.
Med povratkom smo si ogledali še jezero Biba, ki je poleg jame Jespa zavarovan naravni spomenik. Jezero je izredno plitvo in izgleda skoraj kot velika luža, vendar nikoli ne presahne. Jespo, kraški udor, v katerem se skozi celo leto obdrži sneg, pa smo pustili za drugič.
Zagotovo še pridemo, smo se v en glas odločili, ko smo že vstopali v avto, če ne drugega, bomo vsaj pobrali ves ta denar, ki leži naokoli. Menihi iz gornjegrajskega samostana, po katerih je Menina dobila ime, so bili očitno tako bogati, da še danes delijo premoženje tod okrog!
Vesna Paradiž, 7.11.2014