Ljubo doma, mi pa pri Ljubotu
Šalo in Zmelkoowovo pesem na stran. Ljubo doma, kdor ga ima, seveda. Trinajst let že živim drugje, ampak ko grem na Koroško, grem še zmeraj domov. In vsakič znova se sprašujem, kako to, da je lahko tako turistično zanimiv in lep konec Slovenije tako zelo neturističnen. Če bi v Lonely Planetu obširneje pisali o nas, bi nas zagotovo označili kot way off the beaten track. Saj ni čudno, ko pa se mi je že dogodilo, da so me celo kolegi iz drugih koncev Slovenije spraševali, kako to, da nič ne spodrezujem. »Spodrezujem?«, sem vprašala. »Ja, a ne v Avstriji vsi govorite s polomljenim r-jem?«
Koroška na Kokoški
Naj vas kar na tem mestu takoj in odločno seznanim z dejstvom: Koroška je še kako v Sloveniji! Pravzaprav bom sem za vsak slučaj prilepila še zemljevid. Tako.
Zdaj, ko je to za nami, se lahko vrnem k temu, o čemer sem želela pisati. Koroška je kljub svoji majhnosti prevelika in prepolna vseh vrst možnosti, da bi jo celo stlačila v tale zapis. Omejila se bom na majhno mesto, ki je menda v celi Sloveniji edino brez semaforja, pohvali se lahko z bogato rudarsko zgodovino in tradicijo, po njem pa nosi ime tudi cela Mežiška dolina. Ja? Ja. Mežica.
Na Peci …
Nad Mežico se dviga dvanajst vrhov, ki se jih menda da prehoditi v dvanajstih urah. Tistim, ki so to storili, verjamem na besedo, sama pa se raje odpravim na en vrh naenkrat. Nad vsemi temi hribi kraljuje Peca, ki je s 2126 m nadmorske višine najvzhodnejši dvatisočak v Sloveniji. Leži na avstrijsko–slovenski meji in ima temu primerno štiri vrhove, dva na slovenski in dva na avstrijski strani. Tisti, ki jim vzponi in strmine ne dišijo, lahko vrh izpustijo in se podajo v od Doma na Peci 15 minut oddaljen opuščen rov mežiškega rudnika, ki je preurejen v Votlino kralja Matjaža. Saj veste, tistega, ki sedi za kamnito mizo, spi in čaka, da se bo njegova brada devetkrat ovila okoli mize, potem pa se bo zbudil in iz dežele pregnal vso gorje. Navijemo budilko?
… in pod njo
Pod Peco so skoraj 350 let izkopavali svinčevo in cinkovo rudo, leta 1994 pa so proizvodnjo svinčeno-cinkove rude dokončno ustavili. Del Rudnika svinca in cinka Mežica je danes vseeno odprt in služi kot turistični rudnik in muzej, v katerega vas popelje pravi pravcati rudarski vlak, kar zna biti za tiste, ki se bojijo zaprtih prostorov, kar malo strašljivo, sicer pa je vožnja že brez ogleda rudnika prava pustolovščina. Že nekaj let je privlačna alternativa običajnemu ogledu rudnika kolesarski izlet skozenj, po novem pa se po spodnjih nadstropjih lahko popeljete celo s kanujem. Če so ti podvigi precej adrenalinski, pa je vsaj za Mežičane že nekaj povsem običajnega podzemno poslušanje glasbenih koncertov ali pa ob posebnih priložnostih celo večerjanje globoko pod zemljo.
Lahko bi vam povedala še kaj – da imamo eno najlepših šol v Sloveniji; da celotno področje Pece spada v avstrijsko–slovenski Geopark Karavanke, ki je pod okriljem Unesco; da je okrog naselja še in še pohodniških in sprehajalnih poti; da se lahko utrujeni marsikje ustavite pri najbližjem kmetu in popijete kozarec mošta ali “štamprle” šnopsa; da imamo veliko tradicionalnih prireditev, od Barbarinega sejma in veselega decembra, ki pravkar prihajata, do pustnega karnevala in mežiškega poletja; da lahko le streljaj stran pozimi gradite snežene gradove; da lahko v mestu obiščete sijajen čebelarski muzej in še in še – pa vam ne bom. Pridite in si poglejte sami!
Vesna Paradiž, 31.10.2014