Na »Putko« ali kako se ponesrečen izlet spremeni v posrečenega
Ko se človek odpravlja na izlet, sploh če gre na pot z majhnim otrokom, mora v običajnem načrtu, ki se glasi: »A gremo nekam?«, narediti prostor še za celo kopico nepredvidenih dogodkov in okoliščin. Kam bomo šli, kdaj bomo štartali, kaj vse nesti s sabo, kdaj se vrnemo in tako naprej in tako nazaj. In potem je včasih seveda treba računati še na dodatnega potnika, ki se imenuje Murphy in poskrbi za to, da če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo. A izlet na Kokoš ali Putko, kakor jo je poimenoval najmlajši član odprave, se je kljub slabemu začetku obrnil v dober konec.
Prijatli prašajo me, kam?
To nedeljo smo se odločili, da gremo na Vremščico, kraško pogorje med Senožečami, Pivko in Divačo, nazaj grede pa se ustavimo in pobožamo konje na domačiji Lojtrnik. Kras je v tem letnem času kras-en in splača se ujeti pohajkovanja po travnatih in jesensko pobarvanih hribih in grebenih, preden deželo zajame burja, druženje s konji pa je tako ali tako zmagovalen zaključek izleta za najmlajše.
A zapletlo se je že pri zajtrku. Sendviči, ki sem jih prejšnji dan pripravila za na pot, so tako omamno dišali iz hladilnika, da smo jih pospravili že kar navsezgodaj, kar je pomenilo, da smo ostali brez malice in sem namesto žemelj v nahrbtnik morala spakirati dve kili banan. Dobro, nič hudega. Preverimo pot in smo. Samo, da - nismo. Na Vremščico sicer vodi kar nekaj poti, a tista iz Senožeč, ki smo jo izbrali kot najprimernejšo za hojo z otrokom na hrbtu, naj bi bila zaradi žledoloma do nadaljnjega zaprta (ta informacija se je sicer kasneje izkazala za napačno oz. pretečeno). Kaj pa zdaj? Po krajšem posvetu se odločimo, da poskusimo Kokoš nad Lokvijo. Za družinski izlet naj bi bil ta vrh gričevja, ki ločuje Sežanski Kras od Tržaškega zaliva, kar primeren in ne preveč naporen. A že med vožnjo proti Primorski so se nad nas začeli zgrinjati temni oblaki in takoj, ko smo parkirali, je začelo rahlo škropiti (ob tem, da je bila cela Slovenija v soncu!). Pomislili smo, da bi bilo morda bolje ostati kar doma.
Kokoška
Pot na Kokoš, oziroma ena od poti nanjo, se začne takoj za vaškim pokopališčem v Lokvi, kjer lahko pustimo avto in sledimo kažipotu, ki nam pove, da bomo na cilju v uri in pol. Ocena je malo pretirana; tudi ne preveč trenirane noge ne bodo potrebovale več kot uro hoda. Pot, ki se iz ravninskega dela, kjer makadam vijuga med travniki, začne zlagoma vzpenjati v gozd, je odlično urejena in markirana, vseskozi pa jo spremljajo številni prostorčki za počivanje, opremljeni s lesenimi klopmi in mizicami, ki se lepo zlijejo z okoljem. Tik pred koncem je sicer treba malo zagristi v kolena, a še preden se dobro preznojimo, smo že na vrhu. Juhej! Veselo pojemo banane (pomanjkanje malice se izkaže za povsem nepomembno, ker je na vrhu odprta koča) in štejemo, koliko pešpoti, cest, kolesarskih in jahalnih stez pravzaprav vodi do vrha Kokoške, ki kljub slabšemu vremenu žubori od življenja. Vmes posije sonce!
Mmm, pršut!
Ker je izlet na Kokoš kratek in nam ne bo vzel več kot par uric, nam preostane dovolj časa, da si lahko ogledamo še druge lokalne znamenitosti. V Lokvi je posebej zanimiv vojaški muzej Tabor, nasproti njega pa stoji Fabianova starinska trgovina z mešanim blagom, ki je prav tako vredna pozornosti. Če je v vas vsaj trohica sladokusca seveda ne smete izpustiti najstarejše pršutarne na slovenskem Krasu. V Pršutarni Lokev se lahko spoznate s tehnologijo izdelave in sušenjem pršuta ter veselo poskusite in po želji kupite slastne dobrote. Nanje se lahko podate tudi v kakšno izmed vaških gostiln; domačija Muha vas s svojo ponudbo kraške kuhinje in terana zagotovo ne bo razočarala.
Če se do sedaj še niste utrudili, lahko skočite na hiter obisk bližnje kobilarne Lipica ali Jame Vilenica, če pa se odpravite še malce dlje, ponuja Kras nešteto možnosti, kako preživeti preostanek dneva, vikenda ali daljšega dopusta. Mi smo se, utrudili namreč, tako da smo se pred povratkom domov iz izleta, ki se je na koncu vseeno izkazal za posrečenega, ustavili le še na kosilu na bližnji osmici. A to je že zgodba za drugič.
Vesna Paradiž, 17.10.2014