Ljudje in ovce. Nostalgična pripoved.
Te dni smo se pogovarjali, da bi se podali na izlet na planino Bala, ki se nahaja nad dolino Bavšica blizu Bovca. Vreme nam jo je malo zagodlo, kar pa ni preprečilo nostalgičnim spominom, da se ne bi prikradli v mojo glavo in povzročili grenko sladke toplote pri srcu. Preljuba moja, Bavšica.
Foto: mk.pzs.si
Primorsko–Gorenjska
Bavšica je ledeniška dolina, ki se nahaja v zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka, obenem pa spada še pod Primorsko, kar je seveda hecno, ker bi jo po naravno geografskih značilnostih prej uvrstili pod Gorenjsko. Zaradi svoje lege je priljubljena kot primerno izhodišče predvsem za zahtevnejše planinske pohode v julijskih Alpah, zaradi česar tam že dolga leta potekajo tečaji za planinske vodnike.
Foto: mk.pzs.si
PUS Bavšica
Danes na koncu Bavšice, ki šteje vsega sedem stalnih človeških prebivalcev, ovčjih pa nekaj več, stoji Planinsko učno središče Bavšica, katerega ime jasno pove, za kakšne namene se uporablja. Priznati moram, da od leta 1999, odkar stavba stoji, še nisem bila v Bavšici in vsakič, ko vidim kakšno sliko teh prostorov, se hočeš nočeš malo namrdnem. Pred davnimi, davnimi časi, ko sva z najboljšo prijateljico v Bavšici obiskovali planinske tabore, o takšnem luksuzu namreč ni bilo ne duha ne sluha.
Foto: mk.pzs.si
Šotorjenje
Bili smo stari okrog deset let, eni več, drugi manj, in z zakrivljeno palico v roki in vriskom na ustih smo se nedvomno vsi nemirno presedali na zadnjih sedežih v avtomobilih, preden smo prispeli do Bavšice. Tam, kjer je zdaj PUS Bavšica, je bilo včasih samo parkirišče. Hiter pozdrav staršem ali starim staršem, potem pa v tek mimo improviziranega igrišča za odbojko, da bi si izborili najboljše šotore za naslednjih osem dni. Šotore, ja! Kakšna hiša, kakšne postelje!?! Po dva ali trije smo spali v nepremočljivih šotorih, kar je bilo seveda noro doživetje, občasno poudarjeno tudi z nočnim strašenjem ali tolčenjem dežja po strehi in tresenjem tal od groma nekje v bližini.
Foto: mk.pzs.si
Stara šola
Ah, kakšni časi. Jedlo se je v glavni baraki, kjer smo se vsak dan dva po dva menjavali pri pomivanju posode. Še danes ne vem, zakaj so od kuharja za nagrado vsi dobili »old school« mlečne bombone, samo za naju je imel zmeraj neke stare, suhe piškote, ki niso bili za nikamor. Morda pa sva preglasno izražali svoje mnenje glede jutranjega pšeničnega zdroba, ki si ga še z vilicami in nožem težko rezal, kaj šele da bi ga jedel z žlico. Morda. Mojemu spominu je prav tako ušlo, kaj smo naredili narobe, da smo morali v sosednji baraki čistiti stranišča. Nekje v bledem spominu je slika, kako nekoga ponoči mažemo z zobno pasto in šminko in nekomu drugemu podiramo šotor na glavo. Morda pa to.
Foto: mk.pzs.si
Pod milim nebom
V glavnem, to so bili časi, ko ni bilo mobilnih naprav in smo na starše za teden dni pozabili, ko smo spali pod milim nebom, se učili vozlati vozle pod milim nebom, se učili preživetja v naravi, peli tudi brez posluha, ko smo lahko otroci zakurili taborni ogenj in včasih, predvsem zadnji dan, spali kar ob njem, hodili v gore, previsoke in prezahtevne za našo starost, zvečer izvajali »molitve« za dež, da bi nam naslednji dan ne bilo treba spet lesti v hrib, si dobrodušno nagajali in hrabro sprejeli kazni za to. Pod milim nebom. Kakšna hiša, kakšne postelje!?! Seveda se ob misli na to namrdnem!
Foto: slovenia.info
Priporočilo
Če se podate na izlet v Bavšico, pa ne nujno z namenom, da boste od tam zlezli na Bavški Grintavec ali pa še naprej v Trento, si lahko tam v bližini pogledate še spodnjo Trdnjavo Kluže in 170 let star Matijev čebelnjak, če ste pogumni, lahko skočite v vseh 9°C Koritnice, malo dlje stran pa še hladnejše Soče ali toplejše Nadiže, pri lokalnem kmetu poskusite skuto ali čompe, obiščete Bovec ali pa se, tako kot imamo v planu mi, odpravite na kratek pohod do zapuščene planine Bala. Karkoli že boste počeli, pa vam polagam na srce – če boste prespali, si postavit šotor! To je to.
Vesna Paradiž, 8.5.2015