Graščaki, zmaji, medvedi in klobasice
Bil je praznik. Oblačno ponedeljkovo dopoldne, ko človek doma skoraj nima kaj početi, nebo pa vztrajno napoveduje dež. Kaj bomo? Ja, nič, gremo na izlet nekam blizu, da smo hitro nazaj doma, če se ulije. Gradiško jezero ob Lukovici je ravno prav oddaljeno od Ljubljane, da si hitro tam in nazaj, hkrati pa nimaš občutka, da si blizu mesta.
V divjino
Za obisk Gradiškega jezera smo se odločali že enkrat prej, pa se potem nagnili na stran bolj turistične in »civilizirane« destinacije, Rakitne. Zdaj pa se nam je prav zahotelo miru in tišine in prijetnega sprehoda v naravi. Zamislite si naše presenečenje, ko smo se pripeljali do cilja in na parkirišču zagledali približno petdeset parkiranih avtomobilov, med katerimi smo komaj našli prostor še za našega. Kaj je zdaj to? A ni to en tak skrit kotiček, za katerega ne ve veliko ljudi?
Ribič, ribič …
Izkazalo se je, da je bila skrb odveč. Velika večina avtomobilov je pripadala ribičem, ki so se na jezeru udeležili ribiškega tekmovanja in ne naključnim sprehajalcem in rekreativcem. Preden smo se podali na štiri kilometrsko sprehajalno pot okrog jezera sem izpolnila še svojo družbeno dolžnost in ribičem, ki menda ne znajo lepo pisati, napisala diplome za osvojena prva tri mesta na tekmovanju. Namesto njihovega »hvala« sem bolj pogledovala proti klobasicam, ki so jih pekli na žaru, ampak ne dovolj očitno. Dobro, saj imamo sendviče in Pingu sok. Gremo.
Avtocestni stražar
Gradiško jezero je umetno zajezeno jezero na potoku Drtiščijca (preberi trikrat zaporedoma hitro in na glas!) in varuje štajersko avtocesto pred hudournimi vodami. Okrog in okrog je speljana prijetna sprehajalna steza, na kateri je sicer bilo nekaj sprehajalcev, več pa rekreativnih tekačev, ki so nas spravljali v slabo voljo, ko so že petkrat pritekli mimo nas, ko smo bili mi šele na polovici poti. Iz steze se lahko skozi gozd usmerimo proti kateri izmed pohodniških poti, ki vodijo proti Lukovici, naselju Gradišče in Lombarski gori, ali pa se podamo na 60 km dolgo Rokovnjaško pot, ki poteka čez vrhove okoliških hribov.
Oaza miru
Zanimivo je, da okolica jezera, čeprav lepo urejena, sploh ne daje vtisa, da gre za umetno jezero. Obdajajo ga gozd, visoke trave, zaplate različnega travniškega cvetja in grmički borovnic, iz vode se mečejo ribe, po njej pa mirno drsijo race in labodi. En labod, pravzaprav. Glede na bližino mest je prav nenavadno, da ni ob obali že davno zraslo sto okrepčevalnic, hotel, igrišče za nogomet, kopališče in izposojevalnica čolnov. Nenavadno in dobrodošlo. Mala, skrita oaza miru med avtocesto in velemestom. Kdo bi si mislil.
Miti in legende
O Gradiškem jezeru obstaja tudi nekaj legend, ki govorijo o tem, da naj bi na tem mestu že nekdaj stalo jezero. Ena pripoveduje, kako sta graščaka iz gradiškega gradu in gradu Rožek skupaj čolnarila po jezeru in lovila ribe, druga pa opisuje strašnega zmaja, ki naj bi živel v tem jezeru. Mi nismo videli ne graščakov, ne zmajev, smo pa vseeno malo pogledali okrog sebe ob tabli, ki pravi da je območje Gradiškega jezera območje, na katerem se včasih zadržujejo medvedi. Divje, saj vam pravim!
Ker so naju (poudarjam naju, ker je otrok pol poti prespal v nahrbtniku) po hoji že kar malo bolele noge, trebuh je pa tudi že začel protestirati, da je lačen, smo se nazaj grede še zapeljali malo iz poti in šli na praznično kosilo h Kopaču v Brezovici. Dan boja proti okupatorju, sprehod ob umetnem naravnem jezeru in pohan piščanec! Ni boljšega!
Vesna Paradiž, 8.5.2015 | foto: Vesna Paradiž