Pristna in sladka, Radol'ca
Prejšnji petek je bil dan, ko se je spremenilo vse! Tako dramatičen bi bil napovednik za kakšno ultra ameriško turistično oddajo. Ampak res. Tipično ženska ljubezen do čokolade nas je peljala na Festival čokolade v Radovljico, kraj, kamor drugače gotovo ne bi ne šli, ne zašli na izlet.
Foto: slovenia.info
Spoznavanje narave in družbe
Pred prejšnjim petkom še nikoli nisem bila v Radovljici. Mislim, kdo pa gre v Radovljico na izlet?! Seveda temu malo botruje slovenska ozkogledost – kar je tuje, je dobro, kar je naše, je pa … meh. Dobršnega dela Slovenije še ne poznam, pa kar veliko hodim naokoli, in nekateri kraji se kar nekako ne znajdejo na mojem pohajkovalnem radarju. Kar je škoda, ker potem zamudim nekaj takšnega, kot je Radovljica.
Foto: slovenia.info
Srednji vek
Kraj je bil naseljen menda že v rimskih časih, kot mesto pa je zrasel na rečnih terasah nad sotočjem Save Bohinjke in Save Dolinke v poznem srednjem veku, kar se seveda pozna na samem tlorisu mesta, prav tako pa tu najdemo edinstvene primere srednjeveške arhitekture v Sloveniji. Pogledate si lahko radovljiško Graščino, grajski park, srednjeveško obzidje z obrambnim jarkom in – meni najljubši – sramotilni steber! Ki ni steber, ampak klop, no, pa vseeno.
Foto: radolca.si
Živo mesto
Staro mestno jedro Radovljice je zaščiteno kot kulturni in zgodovinski spomenik, obnovljen Linhartov trg pa je srce in duša mesta. V njem se lahko podate na kup ogledov, izmed katerih sta morda najbolj zanimiva obisk Lectarjeve hiše, kjer si lahko v živo ogledate izdelavo lectovih src, ter svetovno znan Čebelarski muzej. Treba pa je omeniti še eno stvar – mesto je živo! Pa ne samo zaradi obiskovalcev festivala, ki so pretekli vikend preplavili mesto; povsod je bilo videti domačine, kako se sprehajajo, v miru pijejo kavo, hodijo po opravkih, eni sem, drugi tja. Kar v človeku vzbudi čisto drugačen vtis o kraju, kot če bi ga pričakalo mrtvilo.
Foto: radolca.si
Čokolaaaaaaadaaaaa
Glede na to, da naj bi bila Radovljica mesto z največ sončnimi dnevi na Gorenjskem, smo mi očitno izbrali napačnega, ker je ves petek vztrajno padalo z neba. Kar pa ni bilo razlog, da se ne bi udeležili Festivala čokolade in obiskali najprej šotorov v grajskem parku, potem pa še množice stojnic na Linhartovem trgu ter v Graščini. Pomislili smo – takšno vreme, pa toliko ljudi. Potem pa mi je ena izmed mamic v vrtcu rekla, da je bila v nedeljo, na sončen dan, takšna gneča, da so se prebili ravno do treh stojnic, ostalega pa sploh niso videli. No, to je lahko bila smola, lahko pa tudi sreča, kakor se vzame. Nam vsekakor ne bi škodilo, če bi degustirali samo na treh stojnicah, tako pa se je mali tako napokal čokolade v vseh oblikah, da je bil še drugo jutro čisto hiperaktiven, nama je bilo pa tudi slabo celo pot domov. Sladke tegobe, dobesedno.
Foto: radolca.si
Saj vem, da to rečem za vsak kraj, kamor grem, ampak – v Radovljico bomo še šli! Ne bomo čakali celo leto do naslednjega čokoladnega festivala; če nam bo do tega, se bomo udeležili katerega izmed vrste drugih tradicionalnih praznikov, še bolj verjetno pa je, da se bomo tja odpravili na en navaden dan, se malo podružili z domačini in poskusili kakšno domačo dobroto v kateri izmed lokalnih gostiln. In okusili ne le sladko, temveč tudi pristno Radol'co.
Vesna Paradiž, 24.4.2015