Al prav se piše kaša ali kasha ali štruklji?
Ko smo zapustili regionalno cesto Ljubljana - Vrhnika in zavili proti Podpeči in potem naprej v hrib proti Rakitni, sem se spraševala, le kaj si prijatelji v avtu, ki pelje za nami, mislijo o tem, kam jih peljemo na izlet. Prvi del ceste je, milo rečeno, grozen in ker nismo točno poznali poti, smo samo upali, da na vsakem odseku izberemo pravo smer. A ko smo se pripeljali do vrha, se je pred nami odprla planota, skoraj da že kraška, katere lepoto kot češnjica na torti dopolnjuje jezero. Rakitniško, Rakiško ali kar jezero na Rakitni? Saj ne vem.
Kras na robu Ljubljane
Rakitna dejansko leži ob robu najvišjega slovenskega kraškega polja, ampak to sem izvedela šele kasneje in se ponosno potolkla po prsih, ker sem pravilno prepoznala kraško površje. Obdajata jo smrekov in borov gozd in zaradi svoje ugodne klime je že dolga leta znana kot primerna destinacija za pljučne bolnike, poznano pa je tudi njihovo mladinsko klimatsko zdravilišče. Nas je bolj kot klima zanimalo jezero in sprehod ob njem, vendar smo se nanj podali s kar malo težkim srcem, ker smo na tabli z dnevno ponudbo hotela Rakitna, ki stoji ob jezeru, prebrali, da imajo štruklje. »Bodimo močni!« smo si rekli, in miže in z zatisnjenim nosom hitro odšli mimo.
Lesene kašče in zlati gradovi
Pred odhodom od doma sem preverila, ali je okolica jezera na Rakitni primerna za vozičkanje. Pisalo je, da je. A glej ga zlomka, nam se je spet uspelo namesto na krožni sprehajalni poti znajti na gozdni in arheološki učni poti, ki ni, ponavljam – ni primerna za voziček. Po nekaj godrnjanja, tiščanja vozička čez ogromne korenine in nošenja čez zalito stezo smo vseeno uspeli prilesti na pravo pot. 3,5 km dolga asfaltna cesta nas je popeljala mimo naselja slikovitih počitniških hiš, nekaterih luštno majhnih, drugih ne tako majhnih (bodimo odkriti – eni so si iz vikendov naredili cele palače), skozi vaško jedro s cerkvijo sv. Križa nazaj proti jezeru.
Piknik
Sprehajalna pot naj bi nam vzela približno 40 minut, a s tremi majhnimi otroci je ta cilj rahlo utopičen. Ker sta bila fanta pridna in sta večino poti prehodila peš, smo se na pol poti ustavili, na travniku razprostrli odejo in pripravili malico. Za najmlajšo mleko izpod pipe, za pobalina 90 % vsega, kar smo prinesli v nahrbtnikih in za štiri odrasle nekaj drobtinic. Kar nam je prišlo seveda čisto prav, ker zdaj pa res nihče ni mogel imeti slabe vesti, ko smo se po prehojeni poti vrnili k hotelu Rakitna in si privoščili tiste štruklje. Samo, da si jih nismo. Vmes nam je zadišala pica, ko smo si hoteli končno privoščiti posladek, pa so bili otroci že tako utrujeni, da smo se samo še po hitrem postopku spakirali v avto in vrnili v dolino.
Rakitna se je izkazala za krasen pobeg v naravo in nedvomno bomo jezero še obiskali. Morda poleti, ko se da v njem kopati, ali pa pozimi, ko se na njem drsajo. Morda bomo šli ribarit. Morda bomo tekli na smučeh. Ali pa bomo Rakitno uporabili kot izhodišče za vrh Krima in si šli pogledat ostanke rimskega obrambnega stolpa iz 3. stoletja. Ali pa se bomo peljali gor kar tako, samo na štruklje!
Vesna Paradiž, 3.4.2015 | foto: Vesna Paradiž