Bohinjska fatamorgana
Zadnje dni, tedne pravzaprav, ko smo se vsi trije bolni po upokojensko premikali po stanovanju in se s težavo spravili iz horizontale v vertikalo, smo lahko o izletih samo sanjali. Šlo je približno takole: »A se spomniš, kako so domačini v Litmerku za žejo eksali liter in pol špricerja?« »Jaaaa, a se spomniš, kako nas je skoraj odpihnilo z Nanosa?« »Jaaaaa, kaj pa, ko smo skoraj dušo spustili od vročine na kolesarski stezi med Bohinjsko in Bohinjem?«
foto: wikipedia.si
»Gužva!«
Dokler ne okrevamo in dokončno ne izženemo trdovratnih (madežev) virusov, izleti odpadejo, vseeno pa lahko obujam spomine na počitnice v, recimo, Bohinju. V Bohinjski Bistrici, pravzaprav. Odločili smo se namreč za podaljšan bohinjski vikend paket na višku poletne sezone in mislili, da bomo iz danes na jutri pa ja dobili sobo tik ob jezeru. Seveda. Zasedeno, zasedeno, zasedeno. V sili smo poskusili še z Bohinjsko Bistrico, ki se je z obilico restavracij, gostilnic, trgovinic in – presenečenje – vodnim parkom, izkazala za boljšo izbiro, vendar samo čez teden. Čez vikend se je po cesti proti Bohinju vila takšna kolona, da smo obupali, ko smo bili po uri vožnje še vedno dva kilometra stran od jezera.
foto: bohinj.si
Gorenjski Portorož
Bohinj je v zadnjih letih postal nekakšen gorenjski Portorož. Kar je bilo svojevrstno presenečenje, saj je za bolj mondenega in polnega vedno veljal Bled, v Bohinjsko jezero pa so skočili bolj naključni turisti: pohodniki, kolesarji, tekači in podobno. Ali pa je od mojega zadnjega obiska minilo res veliko, veliko časa, saj ne vem. Poleti je dandanes obala polna, prepolna turistov, ki se kopajo, veslajo, lovijo ribe ali se samo nastavljajo sončnim žarkom. Za nas je bila vročina prehuda, voda pa premrzla, pa smo raje zasedli vlogo opazovalca in se v senci hladili s sladoledom. Po tem, ko smo prepešačili dobrih 6 kilometrov po 35°C.
foto: bohinj.si
Vročinski val
Hja. Malo smo ga že polomili, ker nismo prej preverili vremenske napovedi. Z majhnim otrokom ti v vročinskem valu ne preostane drugega, kot da se večino dneva skrivaš med štirimi hlajenimi stenami, zjutraj in zvečer pa poskušaš nadoknaditi zamujeni čas. Da bi se vsaj malo razmigala, sva si rekla, pa gremo peš iz Bohinjske Bistrice do Bohinja. Ob Savi od kampa v Bohinjski Bistrici do Stare Fužine in naprej ob Ribnici do Srednje vasi poteka popularna kolesarska pot, na kateri so štirikolesniki sicer prepovedani, ampak ker je imel naš voziček nožni pogon, sva se vseeno opogumila in zakoračila.
Med kolesi
Šest kilometrov, pa ja. Mislila sva, da bova hodila uro in pol, pa so bile bolj tri, z mnogimi postanki na urejenih počivališčih in klopcah. Srečali smo sotrpine vseh generacij, večino na kolesih, nekaj pa se jih je na pot kar odrolalo. Mali je v vozičku mirno spal, midva pa sopihala v nepričakovani jutranji vročini. Je bilo pa lepo, temu ne gre oporekati. V kolikor ni šlo za fatamorgano, je bila kulisa krasna; okrog in okrog visoke zelene trave in rumeni regratovi cvetovi, lesena kajža ali dve, visoko v nebo pa so se vzpenjali vrhovi Spodnjih Bohinjskih Gora. Tudi na kakšno izmed njih bi se bilo vredno povzpeti, samo na človeku prijaznejše vreme bo treba počakati.
Na koncu pa – nagrada za prehojeno pot. Jezero, modro in mokro in hladno. Če ne bi bila tak zajec, bi seveda skočila vanj. Tako pa sem v vodo pomočila palec na nogi in zmajala z glavo. Drugič. Takrat, ko bomo šli pogledat še slap Savico in korita Mostnice. Ko bo manj ljudi. Ko bo zunaj bolj hladno. Ko bo voda bolj topla. Ko bo …
foto: slovenia.info
Vesna Paradiž, 3.4.2015