Planica. Zgodba o neuspehu.
Bila sem v dilemi, ali naj pišem o Planici pred zaključkom smučarskih skokov ali po njem, ko bom imela od tam že svoje slike in osebno doživljajsko zgodbo. No, pa je bilo odločeno brez mojega vpliva. Planice zame letos ne bo. Tale prispevek bo zato spisan v hudi žalosti in razočaranju, ki se bosta povečala v neslutene višine, če bo slučajno padel svetovni rekord. (no, malo dramatična sem pa že lahko).
Foto: planica.si
»Počep, roke nazaj, hooooooo-hop!«
Pripravila sem ragljo, iz omare ponovno potegnila bundo in si ob tem veselo brundala: »Planica, Planica, snežena kraljica,« mali pa je ob mojih pripravah veselo skakal iz pručke na blazino. Potem pa obvestilo. Prodaja kart za Planico je ustavljena. Kaj? KAJ? Ne vdam se takoj. Razmislim. Ok, novinarska akreditacija? Prepozno. Preprodaja kart? Premalo jih je in predrage so. Me lahko kdo spravi noter? Mogoče, a nezanesljivo. Potem me šele udari kruta realnost. Nnneeeeeeeeee!!!
Foto: planica.si
Pod Poncami
Planica je ledeniška dolina v osrčju Julijskih Alp, ki jo neposredno obdaja pogorje, imenovano Ponce, zaradi česar nosi dolina tudi naziv Dolina pod Poncami. Čeprav je Planica tudi poleti zanimiva za obisk, kot izhodišče za Slemenovo špico, Visoko Ponco, Tamar in še kaj, je njen pravi čar v pozni zimi ali zgodnji pomladi, kakor hočete, ko se tam tradicionalno odvija zaključek svetovnega pokala v smučarskih skokih. Poleti na letalnici bratov Gorišek, zgrajeni leta 1969 in letos obnovljeni, so že leta malo v veselje, malo pa v strah in trepet tako skakalcem kot tudi mnogim obiskovalcem, ki se v dolino nagnetejo od blizu in daleč.
Foto: planica.si
Foto: planica.si
Družinska skakalna tradicija
Med temi veselimi obiskovalci smo običajno tudi mi. Če se ne bi slišalo smešno in prav nič športno, bi rekla, da je skakanje naš družinski šport. Pač, edina disciplina, v kateri vsi uživamo, pa četudi pred televizorjem. To navdušenje že od mojih malih nog krona vsakoletni odhod v Planico, da bi si to čudo pogledali v živo. Ati je ponavadi dan prej iz kleti privlekel zložljive trinožne stole in pripravil daljnogled, mama je spekla pečenko in kupila črn kmečki kruh, naslednje jutro pa pogled in oslinjen prst v nebo, in če je bil rezultat tega početja ugoden – pozdravljena, Planica!
Foto: planica.si
Prazna cesta
Iz Koroške se do Rateč se lahko pride po poti, kjer se sreča komaj kak avtomobil, parkira se brez problema, včasih ob cesti in včasih na organiziranih parkiriščih, potem pa pol ure peš in si pod skakalnicami. Tudi iz Ljubljane – čeprav boste naredili kar nekaj kilometrov več, boste na cilju hitreje, kot če bi vozili (ali stali) v počasni koloni na gorenjski avtocesti. Kje gre ta pot, ne bom izdala (hehe), da ne naletim drugo leto na mali milijon avtomobilov in gnečo tudi tam, kjer je do zdaj ni bilo, ampak če malo pogledate po zemljevidu, vam bo najbrž kmalu jasno. Italijanske ceste so pač bolj prazne kot naše. Na, pa sem povedala.
Foto: kranjska-gora.si
Foto: kranjska-gora.si
Karte za 2016?
Planica je torej letos zgodba o neuspehu. Pa ne planiškem, prenovljena letalnica je menda boljša, kot bi si jo sploh upali upati, ampak mojem, ker si nisem uspela pravočasno zagotoviti kart za ogled sobotne tekme. Letos bom pogrešala sprehod po že pomladnem travniku do še zimskega prizorišča, kozolec na poti, zmešanega pilota, ki dela lupinge, pisane balone, ki spremljajo polete z neba, in, seveda, samo Planico s svojim hrupom in truščem in navijači in skakalci in vso množično evforijo, ki spada zraven. Zdaj pa vprašanje: kdaj se začne prodaja kart za naslednje leto?
Vesna Paradiž, 20.3.2015