Od konca sveta naprej

Iz Črne na Koroškem vodi proti Šoštanju cesta, kateri po domače rečemo tudi »Čez goro k očetu«. To sicer ni pot, o kateri je pisal Prežih; to je cesta, ki povezuje Koroško s Štajersko in po kateri iz Črne kot »konca sveta« dejansko še nekam prideš (šala, šala!). A za nas, ki se tam čez pogosto od drugod vračamo v rodne kraje, je to dobesedno cesta, ki pelje čez goro k očetu. To je hkrati tudi cesta, iz katere se lahko od njenega najvišjega dela, Slemena, povzpnemo na Smrekovec.

^{Foto: vnaravi.si}

Vulkan
Smrekovec je eden izmed vrhov Smrekovškega pogorja in spada v Geopark Karavanke, večini pa je najbrž najbolj znan kot ugasli vulkan, ki je nazadnje bruhal pred približno 30 milijoni let. O njegovem vulkanskem izvoru pričajo številne vulkanske kamnine, ki jih je najti tam okrog, sicer pa o dimu, ognju in vročini ni več sledu. Razen v poletnih mesecih, ko zna kljub relativno visoki nadmorski višini tudi tam fino zakuhati.

Foto: wikipedia.org

Leni planinci
Malo naprej in malo navzgor od prelaza Sleme se nahaja Andrejev vrh na Slemenu.
Tisti, ki ste pridni in se želite dodobra shoditi, boste pustili avto tam in se podali na približno triurno pot do Smrekovca. Mi smo bili bolj leni, pa smo se do Doma na Smrekovcu kar zapeljali (ja, ja, saj vem).
Tam se boste tisti prvi, ki ste pot prehodili, veselili okrepčila, mi pa smo sklenili, da se moramo do vrha pa že povzpeti in sestopiti, preden naročimo pivo in žgance.

Obzorje na dlani
Povzpeti, ja! Dvajset minut nam je vzelo. Nerodno mi je priznati, da sem se še v tiste slabe pol ure uspela zadihati kot nilski konj (a se nilski konj sploh zadiha?), ampak dobro. Za nami je zima, ko smo res pretežno hodili po ravnem in ne v hrib, tu pa je strmina kljub kratkosti poti kar precejšnja. Vrh Smrekovca je pravzaprav en velik travnik, na katerem bi bilo ob toplejšem vremenu in bolj suhi podlagi prijetno posedeti in pomalicati, na njem pa stoji kamnita piramida, kjer najdete kovinsko skrinjo z vpisno knjigo. Zraven stoji še orientacijska miza, s pomočjo katere lahko ugotovite, kam gledate in kaj gledate. Vidijo se Paški Kozjak in Boč, Golte in Bohor, pa Menina Planina, Olševa in Raduha; celo Triglav se dviga tam nekje daleč na obzorju. Luštno je.

Foto: gore-ljudje.net

Namesto žgancev pica
Spustili smo se nazaj po pobočju, poraslem s – uganete? – smrekovim gozdom, seveda, in odločno zakoračili pivu in žgancem in toplemu Domu naproti. Veselo sem prijela za kljuko in … Mja. Zaprto. Najbrž bi se veljalo malo prej opremiti s podatkom, da je Dom na Smrekovcu od oktobra do maja odprt le ob sobotah, nedeljah in praznikih. Z dolgimi nosovi smo se podali nazaj v dolino in na pico k Rešerju. Brez dvoma je bila to kazen za našo lenobo. Pa ne, da je pica pri Rešerju kazen, celo zelo dobra je. Ampak prave pohodnike planinski domovi pač pričakajo odprtih vrat in kuhinje.

---

Vesna Paradiž, 6.3.2015