Pehar suhih hrušk (pa ne Cankarjevih)
Čeprav še ni 21. marec, se zdi kot da nam je vreme že postreglo s prvim pomladnim dnem. Takoj, ko je sonce posijalo izza oblakov in sem na dvorišču opazila zaplate zvončkov in trobentic, sem v mislih že preskočila cel naslednji letni čas in šla na internet iskat poletne apartmaje ob morju. Vse lepo in prav, a pred nami se vseeno razteza nekaj mesecev najlepšega letnega časa, ki nas vabi dneve preživljati zunaj. Zato smo se namesto v grad odpravili v – Gradež.
Na sosednji breg
V petek zvečer je bila vremenska napoved obetavna, sobotni jutranji pogled v nebo pa ne tako zelo. Naš mali razgrajač je bil v zadnjem času nekoliko bolehen, pa sva si rekla, da ga je treba utrditi, fanta, in smo jo po dolgem času mahnili v naravo. Zapeljali smo se do Turjaka in parkirali pred tamkajšnjim domom krajanov. Grad smo namenoma spregledali in se raje podali po eni izmed številnih pešpoti na sosednji breg, do vasi Gradež.
Učna ura slovnice
Naj analiziram prejšnji stavek. V okolici Turjaka je res obilo pešpoti. Lahko se podate na Učno gozdno pot Turjak-Rašica, tam poteka ena izmed evropskih pešpoti, pa geološka pot v Kobilji curek, pa Velikolaška kulturna pot. Mi smo se napotili po Turjaški turistični poti, ki vodi skozi vas Gradež, pelje mimo Bajdinških slapov, gradu Turjak in še nekaj naravnih in kulturnih znamenitosti. Napotili je v našem primeru namreč primernejša beseda kot podali – pa ne, da se izključujeta, ampak prva izraža namen, druga pa dejanje. In po Turjaški turistični poti smo se namenili, ne pa podali, saj smo se prej uspeli izgubiti.
Geograf? Pa ja …
Na tleh je bilo še ravno toliko snega, da se pot ni dobro videla, v snegu pa je bilo več živalskih stopinj kot človeških. Markacije na drevju so sicer bile ampak ali jih ni bilo dovolj ali pa smo jih gladko spregledali. Saj je vseeno. Pomembno je, da nas je geograf (seveda!) vodil v pravo smer ampak izven poti in potem, ko nismo več vedeli, kam, ga nisem hotela več poslušati in nas trmasto peljala še dlje stran od steze. Na srečo se v teh krajih ne moreš zares izgubiti, saj imaš vedno nekje na robu vidnega polja lokalno asfaltirano cesto, tako da lahko preko puščave in goščave zmeraj nekako zlezeš nanjo. Poudarek gre besedi zlezeš!
Pokušina starih običajev
Gradež je stara hribovska vasica, kjer živi približno natančno 62 prebivalcev, ki pa so zelo dejavni v predstavljanju svoje kulturne dediščine turistom. Tam najdete stare kozolce in kašče, čebelnjake in kamnite vodnjake, črne kuhinje in velike kotle prosene kaše s suhim sadjem. Spoznali smo se s tamkajšnjo sušilnico sadja, ki nam jo je predstavil gospod Boris, katerega smo v soboto ob enih nedvomno zvlekli stran od kosila. Pa ni bil nič nejevoljen, še več, kljub osam v zadnji plati najmlajšega člana potepa (če tako poetično poimenujem tečnobo) nam je z veliko mero potrpežljivosti in prijaznosti povedal o zgodovini Gradeža ter o starih običajih in njihovem oživljanju, ob tem pa nam postregel s pokušino suhih jabolk, sliv in hrušk. Njam!
Po Gradežu grad
Zaradi že prej omenjenih os smo turistično pot potem prepolovili. Vem, da ni lepo reči o svojem otroku, da je siten. Sitni so otroci drugih staršev, moj je pač priden kot slikica. Ampak te stvari so kot vreme; pride ciklon in pomete vse pred sabo in pusti razdejanje, potem pa se nebo razjasni in ni več sledu o oblakih. No ja, razen, če se vreme obrne v podnebje.
Preden z mislimi odtavam, kar se v zgodnjih pomladnih dneh pogosto dogaja, naj povem še, da smo za konec pri Roziki pojedli solidno pico in se potem, ker je pač treba, vseeno peljali še mimo turjaškega gradu, ki je v tem času za obiskovalce sicer zaprt. V Gradež se bomo vrnili 26. aprila, ko bodo z velikim kresom praznovali prihod pomladi, zdaj pa hitro domov. Popoldne so na sporedu smučarski skoki!
Vesna Paradiž, 27.2.2015