O prazni pečici in Šmartinskem jezeru
Nisem poseben ljubitelj ribarjenja. Večinoma se navdušujem predvsem nad lepo pečenim ulovom, ure in ure sedenja ob ribiški palici pa raje prepustim tistim, ki imajo več potrpljenja. Ampak ko človeku primanjkuje razumskih pogovorov z osebami, starimi več kot dve leti, včasih sprejema neracionalne odločitve. Kot je ta, da gre v družbi samih moških, ki bodo grdo gledali in preklinjali, zakaj so me le vzeli zraven, na ribolov na Šmartinsko jezero.
Foto: smartinsko-jezero.com
Rana ura, zlata ura
Sredi noči me iz spanja in prijetnih sanj vrže atomski alarm. Kaj? Kdo? Kje? Odprem eno oko in poškilim na uro. Pol štiri zjutraj. O, moj bog. Brcnem svojo drugo polovico, naj že izklopi to zoprno budilko na iPhonu in se zakopljem nazaj pod odejo. Mmm. Čez dve sekundi me iz spanja in prijetnih sanj vrže nežno, takoj nato ne več tako stresanje. Kaj? Kdo? Kje? Nejevoljno zamahnem z roko in momljam: »Daj mir …«
»Vstani, vstani, sonce je že v hruški!«
Obrnem se na drugo stran.
»Rana ura, zlata ura, pravi dedek Bedenko!«
Pogledam na budilko. Ura je štiri. Mene bo kap.
»Greš zraven ali ne greš, pozna sva že.«
Zvlečem se iz postelje, ne vem, a sploh umijem zobe ali ne, navlečem nekaj nase in grem spat naprej v avto. Ribičija je težek posel, ljudje.
Rekreacija ob jezeru
Zajezeni potok Koprivnica, bolj znan pod imenom Šmartinsko jezero, se nahaja le streljaj stran od Celja in če je bilo tam včasih najti bolj ali manj samo zagrizene ribiče, mir in tišino, se v okolici jezera zdaj radi zadržujejo mnogi sprehajalci, tekači in kolesarji. Ob jezeru je speljana urejena (učna) pešpot, ki poleg sprehoda omogoča še spoznavanje vodnega rastlinskega in živalskega sveta. Če pridete na obalo dovolj zgodaj ali dovolj pozno, pa se na tem romantičnem kraju seveda najde tudi kakšen osamljen avto, ki se sumljivo maje, a razen muzanja ne požanje posebne pozornosti.
Foto: smartinsko-jezero.com
Foto: smartinsko-jezero.com
Čakajoč Godota
Ko smo (pre) zgodaj zjutraj ribam v vodo zmetali pokušino tega, kar jih bo kasneje čakalo na trnku, smo nastavili svoje ribiške palice in čakali. In čakali. Moškim je to dremavo sedenje očitno prijalo, mene pa je zazeblo in mi postalo dolgčas, pa sem se raje odpravila na obhod. Našla sem majhno čolnarno, od koder bi se lahko v toplejših mesecih popeljala na izlet z ladjo. Nasploh se poleti tod očitno kar dogaja – plavanje, čolnarjenje, zorbing, pikniki … Pozimi pa drsanje na lastno odgovornost! Ni čudno, da postaja Šmartinsko jezero vedno bolj popularna izletniška in turistična destinacija.
Foto: smartinsko-jezero.com
Ščuka, da te kap
Ob jezeru se najde tudi kar nekaj priložnosti za »kafetkanje«, po potrebi in željah pa tudi kaj za pod zob. Pogrela sem se s čajem in se zaposlila s knjigo, potem pa se vrnila pogledat, če se je kaj prijelo na moj trnek. Ni se. Ali pa se je, pa so mi to zamolčali, ker nisem pridno prevzela vloge ribiča. So pa fantje tekom dneva ujeli eno ščuko in dva ogromna krapa, ki pa kljub svoji teži in velikosti nista dosegla tistega slovitega krapa, ki so ga pred dvema letoma ujeli prav na tem jezeru. Imel je proti 35 kilogramov in mislim si, da bi se ga osebno prej ustrašila kot razveselila.
Pozno popoldan smo pospravili opremo in se podali proti avtu. Ko sem prebolela razočaranje, ker so fantje kupili karte »catch and release«, kar pomeni, da ribo po ulovu izpustiš nazaj v vodo, pa tudi, da zvečer doma ne bo fino dišalo iz pečice, sem sklenila, da je za nami kljub temu dober dan. Morda pa naslednjič vzamem s sabo še potomca, pa si bo on izprosil kakšno ribo s svojim: »Ati, lačen.«
Vesna Paradiž, 20.2.2015