Piranske Soline

Solinarstvo
Soline v severnem Jadranu so imele stoletja dolgo velik vpliv na gospodarstva držav in mestnih državic tega območja. Bile so predmet političnih sporov in vojn, ker je bila sol zaradi svoje uporabnosti dragocena surovina in strateško trgovsko blago, pomembno za konzerviranje hrane in za proizvodnjo smodnika. Nekoč je bilo v Tržaškem zalivu in Istri veliko manjših in večjih solin (npr. v Miljah, Kopru, Izoli, Luciji), a so se do danes ohranile le še Sečoveljske in Strunjanske. Zaznamovali jih niso le politični in gospodarski interesi, pač pa tudi muhavost narave, ki je včasih za dolga obdobja onemogočila solinarstvo, drugič pa mu podarila preobilje.

V tej množici kakovostnih soli ima nadvse vidno mesto Piranska sol, ki se prideluje po izročilu, starem več kot 700 let. Sečovljske soline so najbolj severno ležeče še delujoče soline v Sredozemlju in ene redkih solin na svetu, kjer se sol prideluje po več stoletij starih postopkih ki izvirajo najmanj iz 14. stoletja. Njihova posebnost je, da solinarji na dnu kristalizacijskih bazenov gojijo petolo. To je biosedimentna podlaga, ki preprečuje prehanje morskega blata v sol in zaradi katere sol vsebuje številne, človekovem organizmu potrebne, mikroelemente in minerale. Pridelujejo jo s povsem naravno kristalizacijo, ročno in z orodji ter postopki po izročilu dedov in pradedov.

Solinarstvo je izrazito oblikovalo kulturno krajino, tj. področja, ki jih je zaznamovalo delo človeških rok.

Park
Krajinski park Sečoveljske soline s površino približno 750 ha leži na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, tik ob meji z Republiko Hrvaško, v južnem delu občine Piran. Severni del Parka, kjer še poteka aktivna pridelava soli, se imenuje Lera. Od južnega dela Parka, imenovanega Fontanigge, ga deli struga potoka Drnica.
Na Fontaniggah so veliki bazeni, ki se postopoma zaraščajo z značilno slanoljubno vegetacijo – halofiti. Prepredeni so s sistemom starodavnih nasipov, od katerih so večinoma ohranjeni le še večji. Ob širših kanalih so raztresene nekdanje solinske hiše, ki s svojo značilno podobo sooblikujejo edinstvenost solinske krajine. Glavna sladkovodna žila je reka Dragonja, ki se po nekaj 10-kilometrskem toku v Sečoveljskih solinah izliva v morje.

Na Fontaniggah je bila pridelava soli v 60. letih prejšnjega stoletja opuščena, v okviru dejavnosti Muzeja solinarstva pa se še prideluje sol na način, ki izvira iz 14. stoletja. Vsako solno polje je tu predstavljalo samostojno solino, z lastnimi bazeni za zgoščevanje morske vode in kristalizacijo. Ne glede na to, da je bila pridelava soli na območju Fontanigge opuščena pa se veliki bazeni še vedno uporabljajo za zgoščevanje morske vode.

Na Leri pa so solna polja, namenjena kristalizaciji soli, ločena od polj za zgoščevanje morske vode (bazeni za zgoščevanje vode). Razlika med obema načinoma pridelave soli je torej v tehnološkem postopku, ki se veže na pripravo slanice, pobiranje in skladiščenje soli ter različna delovna orodja. Skupna značilnost obeh solinskih območij je, da solinarji na dnu solnih polj gojijo petolo, posebno vrsto biosedimenta, ki preprečuje prehajanje morskega blata v sol in zadržuje vgrajevanje posameznih ionov v sol.