TIC Preddvor

POMEMBNE OSEBNOSTI

Josipina Urbančič Turnograjska
Josipina je literarno ustvarjala v slovenščini, ki je takrat v književnosti niso pogosto uporabljali. Uspela je postati del prej zgolj moškega slovenskega pisateljskega kroga. V času po padcu Metternichovega absolutizma, in s tem cenzure, se je začelo kulturno življenje z močno slovensko in slovansko noto. To je tudi čas, ko so na slovensko literarno področje stopile prve ženske, poleg Josipine še Fany Hausmann, Luiza Pesjak in Pavlina Pajk. Josipina Turnograjska, kot se je rada podpisovala, je v svojem kratkem ustvarjalnem obdobju napisala okoli trideset povesti, prvo že pri sedemnajstih. Vsebinsko so zgodbe obravnavale zgodovinske in aktualne politične dogodke, pomen slovanstva in doživljanje narave. Svoja dela je objavljala v Slovenski bčeli in Zori. Eno njenih najbolj znanih del je povest o Veroniki Deseniški, z naslovom Nedolžnost in sila. 


Matija Valjavec
Matija Valjavec se je rodil 17. februarja 1831 na Srednji Beli pod Storžičem in je umrl 15. marca 1897 v Zagrebu. Bil je profesor klasičnih in slovanskih jezikov v Varaždinu in v Zagrebu. Ukvarjal se je s pesništvom, jezikoslovjem in narodnopisjem. Odlikuje ga preprosta in prikupna domišljija brez velikih umetniških ambicij. V gimnaziji je predeloval ljudske pripovedke in pravljice, kasneje pa je zapisoval izvirne gorenjske, prleške, prekmurske, štajerske in kajkavske pesmi. V jezikoslovje je prispeval številne članke. Ukvarjal se je tudi z zbiranjem ljudskega blaga ter ustvaril številne lirske in pripovedne pesmi ter epe, slovi pa tudi kot pisec živalskih pravljic v verzih (Pastir, Volk Rimljan, Osel, Kralj zverin idr.)

NOVI GRAD ALI PUSTI GRAD

Razvaline se nahajajo levo od poti na Sv. Jakoba nad Podakom.  Njegov nastanek sega v 12. stoletje in je zapiral prehod v dolino Kokre. Lastniki Pustega gradu so bedeli nad prometom skozi dolino Kokre in ga nadzorovali. Služil jim je tudi kot lovski grad. Vsekakor pa je Pusti grad eden najstarejših gradov na širšem območju Kranja. Lastniki so se menjavali. Med zadnjimi so bili tudi Celjani. Po smrti zadnjega Celjana (1456) je prišel v posest Habsburžanov. Kdaj je bil Pusti grad porušen, pa ni povsem jasno. Morda že med boji za celjsko dediščino, ko naj bi ga porušil Jan Vitovec (1439) ali pa med turškim vpadom na Koroško leta 1473. Vsekakor je bil grad v Valvasorjevi dobi že v razvalinah.

GRAD TURN

V 15. stoletju je bil pod Pustim gradom postavljen grad Turn. Prvič je bil v listinah omenjen leta 1408 in je imel med preddvorskimi gradovi največ posesti – kar 102 kmetiji. Njegovi lastniki ob koncu 15. stoletja so bili Celjski grofje, lastniki pa so se tekom časa menjavali. Znane so družine Egkh, Dinzl, katerih nagrobnik je vzidan v čelno fasado gradu, pa družina Urbančič, iz katere prihaja tudi prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica Josipina Turnograjska.  V lasti te družine je bil grad vse do leta 1909, ko ga je kupil graščak Oton pl. Detela.

GRAD HRIB

Sezidan je bil v 16. stoletju in je sprva spadal pod grad Turn, ni pa znano, kdaj se je osamosvojil. Lastniki so se hitro menjavali, leta 1850 pa ga je s posestvom vred kupil Anton Fuchs. Posestvo je obsegalo tudi bogate gozdove v Kokri in na Jezerskem. Leta 1924 so njegovi dediči posestvo prodali industrialcu Francu Dolencu iz Škofje Loke, ki je v Preddvoru imel žago in gozdno drevesnico. Kot sposoben podjetnik je bil pobudnik turizma v Preddvoru.

Po nacionalizaciji leta 1948 so grad preuredili v okrevališče za tuberkulozne bolnike, po letu 1963 pa je grad postal hotel s sedemdesetimi posteljami. Danes v sklopu ponudbe hotela Bor nudi grajske sobe, vključno z Rdečo, Modro in Belo sobo . Za gradom je urejen park: v njem so visoke sekvoje, tisam podobne čige, platane, mehkoigelni bori, ameriške ciprese, ameriški oreh in libanonska cedra. Tudi ob poti proti izviru Bistrice rastejo posamezna izbrana drevesa, ki so del Male gozdne učne poti v Preddvoru. Posebnost parka ob gradu je jesenov drevored, v katerem se vrhovi dreves prepletajo in simbolično prikazujejo zvestobo novoporočencev.

GRAD DVOR

Stoji sredi vasi ob cerkvi in se omenja že leta 1147. Tega leta so grofje Andeški prepustili dvorec s pristavo veterinjskemu samostanu. Po nekaj stoletjih so menihi grad prodali. Lastniki so se menjavali in leta 1608 je prišel v last cistercijanom iz Stične. Ti so ga obnovili in preuredili v samostan za bolne in ostarele menihe, kamor so jih pošiljali na okrevanje. Takrat so imeli menihi prvo neobvezno osnovno šolo v tem kraju. A tudi stiški menihi niso bili dolgo lastniki. Zadnji grof je bil doktor Arthur Wurzbach – od tod ime Wurzbachova graščina. Zemljo in hleve je razprodal, grad pa preuredil v turistične namene (1920). Leta 1936 je grad kupil doktor Majerič iz Ormoža in ga preuredil v sanatorij – letovišče z imenom hotel Grintavec. Sem so prihajali bogati gosti iz Avstrije, Nemčije in Jugoslavije. Pri zdravljenju sta jim pomagala svež gorski zrak in mir.

Med nemško okupacijo so grad zavzeli nemški vojaki in žandarmerija. Leta 1945 so v grad prišli bosanski otroci. Leta 1947 je grad postal Vzgojni zavod za mladino, sedaj pa je grad že nekaj let prazen in čaka na temeljito obnovo.

CERKVE V PREDDVORU

Župnijska cerkev sv. Petra stoji v središču Preddvora, ob graščini. Cerkev se prvič omenja leta 1156, sedanjo baročno podobo pa je dobila leta 1751. med turškimi vpadi je bila utrjena, iz  te dobe je ohranjen tudi zvonik (1505) s strelnimi linami in delom tabornega obzidja. Cerkev je opremljena baročno. Krasita jo sliki sv. Petra ter Zadnja večerja Janeza Wolfa (1825 – 1884). Nasproti cerkve stoji kapelica s freskami kranjskega slikarja Leopolda Layerja (1752 – 1828).