Restavracija Čevabdžinica Sarajevo '84

Zgodba o čevabdžinci

Kako se je družinski izlet, več njih, spremenil v željo po tem, da ne bi bilo potrebno narediti nekaj urno pot, da bi se človek počutil kot v Sarajevu vsaj za trenutek.

Zima, Bjelašnica in notranjost sarajevskih kavarn, barov in klubov je pustila pečat dobrega počutja. Preprosto ni bilo potrebno ničesar drugega, nobene posebne animacije, zgolj Sarajevsko pivo in sposobnost, da se sprostiš, da ujameš energijo Sarajeva in začutiš, kako mesto diha. Počutiš se doma in hočeš ostati. Ne gre se ti nikamor več. Samo od ene postaje Sarajeva proti drugi…

Zaradi te duše, ki je bila prisotna na 14-ih zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu, je padla odločitev, da je to obdobje potrebnoprinesti domov. V prvi vrsti se je iskal prostor z vsebino, ki bo privlačil, kjer se bo vsak športni navdušenec, nostalgik ali jugorocker počutil dobro in kmalu je postalo jasno, da bo ta prostor podkrepljen s čevapčiči. Ampak nobena hrana ni tako dobra, kot je porcija dobrega počutja, če je še vse začinjeno s pravimi čevapčiči, dobrim kajmakom in Sarajevskim pivom, je zgodba popolna.

Predmeti so se iskali po podstrešjih, bolšjakih, nenazadnje pa smo jo mahnili v Sarajevo, kjer smo zvesti podaniki kreatorja ideje, takoj razumeli, zakaj bi vsaj delček Baščaršije radi imeli v Kopru. V Sarajevu smo raziskali arhiv časopisne hiše Oslobođenje, ki nam je prijazno dovolila kopirati članke, ki so se nanašale na februar 84. Doma smo izvohali stare izvode Dela, Sportske Novosti pa so se valjale kar na bolšjaku.

Počasi so se kamenčki začeli postavljati na prava mozaična mesta. Prišel je dan otvoritve, tudi večer, noč in zabava do jutra in tisti občutek, da si na vrhu sveta, neobremenjen in v Sarajevu. In to je tisto, kar si je želel idejni vodja, v kar smo na koncu upali vsi, kar smo doživeli…