Se nahaja na obrobju najmanjšega slovenskega mesteca Kostanjevice na Krki. Že leta 1892 je gostilno, takrat se je imenovala Gostilna Gregorič, odprl Aleksander Gregorič in jo skupaj z ženo Elizabeto uspešno vodil do 2.sv.vojne. Leta 1977 pa je tradicijo nadaljevala vnukinja Fanika, ki je z možem Ottom gostilno obnovila in ponovno odprla, tokrat pod imenom Gostilna Žolnir. Ime je gostilna dobila po Jurčičevi povesti Kloštrski žolnir, v kateri se glavni junak, gozdarski inženir zaljubi v Kostanjeviško dekle Katrco. Ker je bila izgovorjava besede inženir za domačine precej zahtevna, so ga začeli klicati kar žolnir. Stanoval je v samostanu (kloštru), zato so ga poimenovali kloštrski žolnir. Ta mož naj bi bil Josef Ressel, ki je v teh krajih na reki Krki preizkušal svoj izum, ladijski vijak.
Tudi vsi prostori vključno z veliko dvorano so tematsko obarvani in nosijo zgodbo ter ime katerega izmed junakov Kloštrskega žolnirja.
Leta 2010 je gostilno prizadel požar, ki je zahteval ponovno obnovo gostilne. Pogumno in s podporo vse družine in sokrajanov sta se Fanika in Otto ponovno lotila izziva v želji še bolje poskrbeti za svoje goste in nadaljevati tradicijo gostilne , nekdaj priljubljenega postanka za romarje proti cerkvi Matere božje na Slinovcah ali Lurdu pri Šentjerneju, ki so se radi okrepčali s takratno popotniško ponudbo – golažem ali obaro z ajdovimi žganci.
Danes so želje in okusi malenkost drugačni, a se pri Žolnirju poleg ponudbe mednarodne kuhinje še ohranja dolenjska kulinarična tradicija.
