Gostilna Skaručna

Žagarjevi se, najprvo v starem ljubljanskem jedru, potem pa na domačiji v vasi Skaručna pod Šmarno goro, že štirideset let ukvarjajo le z enim: z dobrobitjo svojih gostov.

Skrb za dobrobit obsega temeljne zadeve, torej tisto, kar se znajde na krožniku in v kozarcu, pa tudi niti malo postranske reči, kot so uživanju primerno okolje, apetit spodbujajoča strežba in poživljajoča muzika.

Preprostost, ker se ne ukvarja s poniglavim izumljanjem vedno novih jedi, temveč raje pili repertoar. Doslednost, ker tako pri izbiri sestavin kot pri njih pripravi ne pozna drugod čestih kompromisov ali bližnjic. Če se boste tu pomudili s kuhano šunko, vedite, da so jo nalašč za Skaručno razsolili brez solitra in da zraven sodi oster hren, ki se ga riba pri mizi. Če si boste omastili brk s kosom notranjskega želodca, boste že sami dognali, da ga prekajujejo in zorijo po navodilih mladega šefa. Ko bo pela divjačina, ji ne bo manjkalo izraza, saj se je še pred kratkim pojala po z ničimer omejenem gozdu. Skaručna sicer slovi po sočnih florentincih in biftkih, ki jih ne jemljejo iz kvaše, preden ne preteče mesec dni in potem spečejo na živem ognju iz trte in bukve, kot puterček voljna volovska krača a la Pulinoga pa je sploh specialiteta hiše in edina te vrste v domovini in na svetu. A ne samo voli, vse, kar hodi in ima kračo, najsi gre za teličke, žrebičke, prašičke, medvede, srne ali merjasce, se, če je le sezona in lovska sreča, slejkoprej znajde v krušni peči. Ne nazadnje se Vam v Skaručni nasmiha tudi cvetober juh, vključno z drugod zanemarjeno prežganko, morda Vam bosta za predjed peli oparjena in potem prekajena postrv ali kmetska žolica, zatrdno boste na koncu nevede piknili vsaj en kos babičine jabolčne pogače ali sirovih štrukljev z medom. Niti rastlinojedci ne bodo prikrajšani za svoj naročaj zelenjave, za špinačo in koruzjačo.