poihajkovanja

Godrnjavi Smrkec in kremšnite

2015-06-12T10:52:20+02:00

Bled je ena taka destinacija, ki se ji težko izogneš. Če te tujec vpraša, kaj naj si ogleda na tridnevnem obisku Slovenije, se bo gotovo prikradel med predloge. Če te vpraša, kam na spodobno kremšnito, bo spet tam. Če te povpraša po jezeru, po otoku, po gradu … spet. Bled ima pač vse, kar imajo veliki.

V visokih petah od Izole do Kopra

2015-06-05T12:04:47+02:00

Ko človek razmišlja o slovenskem morju, Koper morda ni ravno prva destinacija, kamor bi se odpravil na kopanje. Ker je upravno središče, ker ima ogromno pristanišče, ker, ker, ker – kar nekaj jih je še. Ampak Koper je super!

»Pa ka si ti ja nor?!«

2015-05-29T11:48:59+02:00

Večini tistih, ki živimo v Ljubljani, je Maribor nekako tuj. Pa ne, da bi se ga izogibali zaradi tistega večnega obkladanja z zmerljivkami – Ljubljančani so žabarji in močvirniki, Mariborčani so bogve kaj. Po mojih izkušnjah so Štajerci fejst ljudje, samo nekako se k njim večkrat odpravim na podeželje kot v mesto.

Štánjeu, izgubljena vas

2015-05-22T11:47:11+02:00

Štanjel se mi je zmeraj zdel kar malo kičast. Če rečem, da je to terasasto kraško naselje na pobočju hriba Turn v občini Komen, to ne pove nič. Če rečem, da gre za eno najstarejših in najbolj slikovitih kraških vasic, ki spominja na skrite srednjeveške italijanske vasice, je to že druga zgodba. Podobnost z Italijo je sicer samo zunanja. Če bi bil Štanjel na drugi strani meje, bi bila v pritličju prav vsake kamnite hiše trgovinica ali bife, ulice bi bile (neznosno) polne ljudi in vstopnina, ki bi jo zaračunavali za ogled lokalnih znamenitosti, bi bila nesramno visoka.

Ljudje in ovce. Nostalgična pripoved.

2015-05-15T10:51:18+02:00

Te dni smo se pogovarjali, da bi se podali na izlet na planino Bala, ki se nahaja nad dolino Bavšica blizu Bovca. Vreme nam jo je malo zagodlo, kar pa ni preprečilo nostalgičnim spominom, da se ne bi prikradli v mojo glavo in povzročili grenko sladke toplote pri srcu. Preljuba moja, Bavšica.

Graščaki, zmaji, medvedi in klobasice

2015-05-08T10:23:20+02:00

Bil je praznik. Oblačno ponedeljkovo dopoldne, ko človek doma skoraj nima kaj početi, nebo pa vztrajno napoveduje dež. Kaj bomo? Ja, nič, gremo na izlet nekam blizu, da smo hitro nazaj doma, če se ulije. Gradiško jezero ob Lukovici je ravno prav oddaljeno od Ljubljane, da si hitro tam in nazaj, hkrati pa nimaš občutka, da si blizu mesta.

Pristna in sladka, Radol'ca

2015-04-24T09:27:25+02:00

Prejšnji petek je bil dan, ko se je spremenilo vse! Tako dramatičen bi bil napovednik za kakšno ultra ameriško turistično oddajo. Ampak res. Tipično ženska ljubezen do čokolade nas je peljala na Festival čokolade v Radovljico, kraj, kamor drugače gotovo ne bi ne šli, ne zašli na izlet.

Al prav se piše kaša ali kasha ali štruklji?

2015-04-17T11:34:00+02:00

Ko smo zapustili regionalno cesto Ljubljana - Vrhnika in zavili proti Podpeči in potem naprej v hrib proti Rakitni, sem se spraševala, le kaj si prijatelji v avtu, ki pelje za nami, mislijo o tem, kam jih peljemo na izlet. Prvi del ceste je, milo rečeno, grozen in ker nismo točno poznali poti, smo samo upali, da na vsakem odseku izberemo pravo smer. A ko smo se pripeljali do vrha, se je pred nami odprla planota, skoraj da že kraška, katere lepoto kot češnjica na torti dopolnjuje jezero. Rakitniško, Rakiško ali kar jezero na Rakitni? Saj ne vem.

Bohinjska fatamorgana

2015-04-03T08:56:50+02:00

Zadnje dni, tedne pravzaprav, ko smo se vsi trije bolni po upokojensko premikali po stanovanju in se s težavo spravili iz horizontale v vertikalo, smo lahko o izletih samo sanjali. Šlo je približno takole: »A se spomniš, kako so domačini v Litmerku za žejo eksali liter in pol špricerja?« »Jaaaa, a se spomniš, kako nas je skoraj odpihnilo z Nanosa?« »Jaaaaa, kaj pa, ko smo skoraj dušo spustili od vročine na kolesarski stezi med Bohinjsko in Bohinjem?«

Planica. Zgodba o neuspehu.

2015-03-20T12:42:59+01:00

Bila sem v dilemi, ali naj pišem o Planici pred zaključkom smučarskih skokov ali po njem, ko bom imela od tam že svoje slike in osebno doživljajsko zgodbo. No, pa je bilo odločeno brez mojega vpliva. Planice zame letos ne bo. Tale prispevek bo zato spisan v hudi žalosti in razočaranju, ki se bosta povečala v neslutene višine, če bo slučajno padel svetovni rekord. (no, malo dramatična sem pa že lahko).

Komolčenje na sončni terasi

2015-03-13T09:35:08+01:00

Če vprašate mojega otroka, kam bi šel na izlet, bo kot iz topa izstrelil: »Na mo(r)je.« Pravzaprav priznava samo dve obliki vode: kar je veliko, je morje, kar je majhno, je luža. Ker nam je bilo za kratek potep na morje malo predaleč in ker luž v lepem vremenu ni bilo, smo se odpeljali pogledat nekaj vmesnega. Jezero Črnava pri Preddvoru.

Od konca sveta naprej

2015-03-06T12:34:21+01:00

Iz Črne na Koroškem vodi proti Šoštanju cesta, kateri po domače rečemo tudi »Čez goro k očetu«. To sicer ni pot, o kateri je pisal Prežih; to je cesta, ki povezuje Koroško s Štajersko in po kateri iz Črne kot »konca sveta« dejansko še nekam prideš (šala, šala!). A za nas, ki se tam čez pogosto od drugod vračamo v rodne kraje, je to dobesedno cesta, ki pelje čez goro k očetu. To je hkrati tudi cesta, iz katere se lahko od njenega najvišjega dela, Slemena, povzpnemo na Smrekovec.

Pehar suhih hrušk (pa ne Cankarjevih)

2015-02-27T10:34:15+01:00

Čeprav še ni 21. marec, se zdi kot da nam je vreme že postreglo s prvim pomladnim dnem. Takoj, ko je sonce posijalo izza oblakov in sem na dvorišču opazila zaplate zvončkov in trobentic, sem v mislih že preskočila cel naslednji letni čas in šla na internet iskat poletne apartmaje ob morju. Vse lepo in prav, a pred nami se vseeno razteza nekaj mesecev najlepšega letnega časa, ki nas vabi dneve preživljati zunaj. Zato smo se namesto v grad odpravili v – Gradež.

O prazni pečici in Šmartinskem jezeru

2015-02-20T13:00:25+01:00

Nisem poseben ljubitelj ribarjenja. Večinoma se navdušujem predvsem nad lepo pečenim ulovom, ure in ure sedenja ob ribiški palici pa raje prepustim tistim, ki imajo več potrpljenja. Ampak ko človeku primanjkuje razumskih pogovorov z osebami, starimi več kot dve leti, včasih sprejema neracionalne odločitve. Kot je ta, da gre v družbi samih moških, ki bodo grdo gledali in preklinjali, zakaj so me le vzeli zraven, na ribolov na Šmartinsko jezero.

Kurenti v mestu pesnikov

2015-02-13T12:26:48+01:00

Obleke in maske pripravljene, kljukica. Rekviziti narejeni, kljukica. Dodatki kupljeni, kljukica. Ostane le še sladko opravilo – našemiti se in se udeležiti pustnega karnevala. Letos gremo na Ptuj!

(Sam) po parku se sprehajam …

2015-02-06T15:25:26+01:00

V pričakovanju kupov in kupov snega smo se družinsko opremili z zimsko obleko, rokavicami, kapami in šali, za snežaka smo v hladilniku izbrskali korenček in po stanovanju poiskali izgubljene gumbe, nabrusili sanke in preverili, če se zimskih čevljev še drži podplat. Potem pa … nič. No ja, so pa vsaj ceste čiste in prevozne. S hribi še nekaj časa ne bo nič, ker pozimi »gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor«, smo si rekli, in jo ubrali na izlet v – park.

^{Foto: brdo.si}

Snežna pravljica

2015-01-30T09:33:26+01:00

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, je za devetimi gorami in devetimi vodami stalo kraljestvo. Pravzaprav stoji še danes, a nima gradu, njegov kralj pa okamnel čaka v votlini pod Peco, da se mu brada devetkrat ovije okrog mize. Takrat bo vstal in v našo deželo vrnil zlate čase. Za primer, da se to zgodi kaj kmalu, njegovi podaniki vsako leto gradijo snežne gradove, izmed katerih bi si kralj Matjaž lahko izbral svoje novo domovanje.

Vonj po morju in srednjem veku

2015-01-23T12:50:11+01:00

Slovenija je ena tistih srečnih dežel, kjer je morje vedno samo korak stran. No, dobro, če ste ravno iz Goričkega, boste res potrebovali malo več časa, preden ga dosežete, v večini primerov pa je slovenska obala tako blizu, da je zelo vabljiva za kratke dnevne ali vikend pobege. Ne glede na letni čas!

Ne čakaj na maj!

2015-01-16T11:49:41+01:00

Eden od razlogov, zakaj je ljubljanska Pot spominov in tovarištva tako priljubljena med sprehajalci, tekači in kolesarji, pozimi pa celo tekači na smučeh, je prav gotovo njena bližina praktično vsem koncem mesta, saj ga objema s 35 kilometri krožne poti. Dobro, uradno naj bi bila dolga kilometrov 32 in pol, ampak ker sem jih nekaj let nazaj prehodila sama, sem prepričana, da jih ima vsaj 35!

^{Foto: wikipedia.si}

Jezerski "Kinder jajček"

2015-01-09T12:55:30+01:00

Moram priznati, da še do nedavnega nisem imela rada Jezerskega. Pa ne, da bi bilo kaj posebej narobe s samim krajem; vedno je bila naporna pravzaprav samo vožnja tam mimo. Že od majhnih nog smo se namreč vozili čez prelaz Jezersko vsakič, ko smo jo mahnili proti Ljubljani ali pa v podobni smeri kam dlje, in od spominov na slabost ob ovinkih v levo, ovinkih v desno, ovinkih okrog in okrog se mi še danes vrti v glavi. (Spodnja slika sicer ni z Jezerskega, ampak je nujna za ponazoritev mojih občutkov!)

Osel gre samo enkrat na led. Na Roglo pa večkrat.

2014-12-19T10:33:56+01:00

Medtem ko v nižinah še, ali pa morda spet, čakamo nižje temperature in zimo, je na Rogli že zapadlo nekaj snega. Zaenkrat dovolj, da obratujejo tri položnejše smučarske in ena sankaška proga. In ker je na Rogli mogoče početi še vse kaj drugega kot samo smučati, obisk v tej predzimski sezoni ne bi bil napačen.

Na štrudelj na Janče

2014-12-12T11:26:42+01:00

Končno so se začeli mrzli dnevi! Pa ne, da bi imela posebej rada zimo, samo ta letošnja topla vlaga, ki se vleče že skozi celo leto, mi gre že pošteno na živce. Je pa mraz seveda prinesel s seboj svoj davek – začelo se je obdobje prehladov, bolečih grl, kašlja in nenehnega smrkanja. Po osebnih izkušnjah je, poleg spanja in hektolitrov čaja, še najboljše zdravilo “luftanje”. Tokrat smo jo ubrali na ne predolgo pot v hrib proti Jančam.

Bela Ljubljana

2014-12-05T11:26:50+01:00

V nasprotju s kakšnimi drugimi kraji, ali pa – še bolj – z drugimi svetovnimi velemesti, ki se jim mudi okrasiti mesta, prižgati lučke in prodati vse mogoče božične produkte že v začetku novembra, Ljubljana počaka, da zakorakamo v december, preden se odene v praznične barve in razsvetli mesto. In še potem to naredi s stilom in simboliko – na rojstni dan našega največjega pesnika, Franceta Prešerna.

Le kam naj grem v deževni dan?

2014-11-28T13:27:19+01:00

Gledam vremensko napoved in se zmrdujem. Če bi bilo odvisno samo od mene, bi deževne dneve brez vsakega problema preživela pod kovtrom, s skodelico kakava v eni in dobro knjigo v drugi roki. Ampak ko enkrat pridejo otroci, te prisilijo, da bolj aktivno preživljaš tudi dneve, ki resnično niso primerni za aktivno preživljanje. In po tem, ko spečeš dvanajst pekačev piškotov, dnevno sobo spremeniš v šotor, opraviš obvezno skakanje po lužah in prebereš že vse pravljice s police IN iz knjižnice, otrok pa ima še vedno ose v riti, je pravi čas, da se usedeš in premisliš, kje bi se kljub dežju dalo preživeti prijeten dan.

Ribiči, prisrčnice in sveti Vid, ki zdravi vid

2014-11-21T16:45:16+01:00

Tale zgodba ni iz teh dni. To zgodbo sem potegnila iz “naftalina”; nastala je v času pred skrbmi, pred službami, pred otroci, pred boleznimi, pred resničnim življenjem, skratka. Pa ne, da študijska leta niso resnično življenje, ali pa, da je veselja kar naenkrat konec, ko se končajo. Samo ... človek kar nekako ne pričakuje, da bo “odrasla” doba tako drugačna. Da se bo treba ubadati s stvarmi, kot so trdoživost pralnega stroja, vpojnost plenic in zmanjševanje vsakodnevnega stresa. Ampak kar pride, mine. In morda bo Bukovniško jezero s svojimi energetskimi točkami potrebno ponovno obiskati, da se napolnijo baterije in se spet uravnovesi, kar se pač v človeku uravnovesiti mora.

Krasni(ški) zen

2014-11-14T12:50:32+01:00

S Škocjanom, tistim kraškim, ne dolenjskim, je stvar takšna. Vsakič ko se po avtocesti peljem mimo Sežane in se že približujem izvozu za Divačo, sem kar malo na trnih. Komaj čakam, da pridem, obenem pa imam skoraj malo tremo. Zakaj? Ne vem. Rečem lahko samo, da mi je vsakič, ko se vrnem s Krasa, posebej iz Škocjana, kar malo hudo. Kot bi imela neke vrste domotožje za kraji, kjer nikoli nisem živela.

Bogati menihi na Meni(h)ni planini

2014-11-07T12:38:55+01:00

V zadnjem času sem se zalotila, da mi med razmišljanjem, kam na izlet, na misel skoraj vedno najprej padejo hribi. Kar je smešno, ker pač nisem ne vem kakšen hribolazec. To je hkrati razlog, da razmišljam o hribih in ne gorah, kdo ve kdaj sem nazadnje prilezla na kakšno – vsaj tako, kamor se ne da pripeljati z avtom praktično do koče. Za to trenutno hribolazniško navdušenje krivim vreme; če je bilo poletje zanič, je treba podvige, ki bi sicer padli v tisti letni čas, izkoristiti v jeseni, ki se je, z rahlimi odstopanji v obliki poplav, zaenkrat izkazala za lepo. In na srečo je obisk Menine planine možen in prijeten v prav vseh letnih časih.

Ljubo doma, mi pa pri Ljubotu

2014-10-10T08:55:42+02:00

Šalo in Zmelkoowovo pesem na stran. Ljubo doma, kdor ga ima, seveda. Trinajst let že živim drugje, ampak ko grem na Koroško, grem še zmeraj domov. In vsakič znova se sprašujem, kako to, da je lahko tako turistično zanimiv in lep konec Slovenije tako zelo neturističnen. Če bi v Lonely Planetu obširneje pisali o nas, bi nas zagotovo označili kot way off the beaten track. Saj ni čudno, ko pa se mi je že dogodilo, da so me celo kolegi iz drugih koncev Slovenije spraševali, kako to, da nič ne spodrezujem. »Spodrezujem?«, sem vprašala. »Ja, a ne v Avstriji vsi govorite s polomljenim r-jem?«

Oda osmici

2014-10-10T08:55:42+02:00

Morda se bo zdelo smešno, da pojem slavospev preprosti ponudbi domače, na primorskih tleh zrasle in vzgojene hrane, ampak osmice, osmice! Teran, pršut, trdi sir, sveži sir s česnom in olivnim oljem, domač kruh, ombolo, klobase, zelje, repa, štruklji taki in drugačni … O. Moj. Bog. (Premor, v katerem si iz brade obrišem sline.)

Na »Putko« ali kako se ponesrečen izlet spremeni v posrečenega

2014-10-10T08:55:42+02:00

Ko se človek odpravlja na izlet, sploh če gre na pot z majhnim otrokom, mora v običajnem načrtu, ki se glasi: »A gremo nekam?«, narediti prostor še za celo kopico nepredvidenih dogodkov in okoliščin. Kam bomo šli, kdaj bomo štartali, kaj vse nesti s sabo, kdaj se vrnemo in tako naprej in tako nazaj. In potem je včasih seveda treba računati še na dodatnega potnika, ki se imenuje Murphy in poskrbi za to, da če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo. A izlet na Kokoš ali Putko, kakor jo je poimenoval najmlajši član odprave, se je kljub slabemu začetku obrnil v dober konec.

Kolpa, Kupa, Koupa. Jesen na reki.

2014-10-10T08:55:42+02:00

Kraji, ki jih zaznamuje življenje ob vodi in z njo, so pogosto najbolj obiskani v poletnih mesecih, ko se iz nabrežij razlegajo smeh in vrisk in čofotanje otrok. Toda če se odpravimo na Kolpo v jeseni, bomo deležni čisto drugačnega doživetja: mirno, lahkotno drsenje po reki, prelivanje barv na drevesih, umirjanje narave in okoliških prebivalcev v pripravah na mraz in zimo ter tišina, tišina, tišina. Če temu dodamo še kozarec lokalne žlahtne kapljice ter kos belokranjske pogače, smo že na pol poti na čudovit oktobrski izlet.